Milan Jakopovič: Vzorec je prepoznaven. Najprej se identificira “problem”. Tokrat naj bi bilo v Ljubljani med prazniki preveč tuje glasbe. Govori se o izgubi slovenske identitete, o tem, da prestolnica ni več “naša”. Seveda brez podatkov, brez meril, brez dejstev. Dovolj je občutek in “prava” interpretacija.
Na tej osnovi je mestna svetnica iz SDS odprla temo uličnih glasbenikov na seji mestnega sveta. Razprava bi lahko bila razumen pogovor o rabi javnega prostora, sobivanju različnih praks v mestu, cenovni dostopnosti ali o tem, zakaj se center prazni domačinov in polni turističnega kiča ter dragih stojnic. Lahko bi bila, če bi predlagatelji iskali rešitve v korist ljudi. Namesto tega se je zavestno zapeljala v simbolni spopad: mi proti njim, slovensko proti tujemu, naše proti vsiljenemu.
Tu nastopi ključen trenutek. Mestno vodstvo z županom te logike žal ne preseže. Ne izreče, da je manipulativna in prazna. Namesto tega jo sprejme. Rezultat? Pavšalna prepoved vseh spontanih uličnih nastopov, seveda tudi harmonike. Administrativni odgovor na izmišljen problem.
S tem so pobudniki dosegli točno to, kar so želeli. Prek svojih medijev, družbenih omrežij in političnih zavezništev je lokalna tema čez noč postala navidezna nacionalna kriza.
Sledi še zadnje dejanje: samooklicani rešitelji, harmonike, parole o “vrnitvi Ljubljane Slovencem”, občutek zgodovinske bitke. Reševanje problema, ki je bil v veliki meri ustvarjen prav s to logiko.
To nima veliko skupnega z resnično kulturo. To je predstava. Tehnologija ustvarjanja sovražnikov, ker brez njih zmanjka vsebine. Delitve za vsako ceno. Danes je to glasba. Jutri bo nekaj drugega. Mehanizem ostaja enak. Prebivalci od tega nimajo nič. Edini zmagovalci so tisti, ki že desetletja živijo od konfliktov in simbolnih zmag.
Ko to logiko pripeljemo do skrajnosti, absurd postane očiten. Lahko prepovemo burek, ker ni slovenski. Sarmo? Zapremo italijanske restavracije, ker jih je “preveč”, in protestno množično zasedemo ulice ter jemo žgance in zelje na mestnem trgu. Razlika med tem in aktualno zgodbo ni vsebinska. “Princip je isti, sve su ostalo nijanse.”
Slovenska kultura ni ogrožena zato, ker se v mestu sliši drugačna pesem. Šibka postane šele takrat, ko jo politika skrči na všečen slogan in orodje izključevanja.
Kultura tudi ni utrdba, ki jo varujemo s prepovedmi. Kultura je prostor srečevanja. Zato v tej zgodbi ni ključno, koliko harmonikarjev je v odgovor kje igralo in kako glasno. Ključno je vprašanje, ali bomo dovolili, da se iz vsake teme znova in znova ustvarja spopad, v katerem moramo izbirati med Slovenijo in “ostalimi”.
Zrel, odgovoren odgovor je drugačen. Potrebujemo manj izmišljenih konfliktov in več razuma. Precej cinično je, da prav tisti, ki nerazumno delijo ljudi na “naše” in “vaše”, prodajajo nekakšne koalicije razuma. Enostavno povedano mešajo meglo. Potrebujemo manj simbolnih vojn.
Predvsem pa več zaupanja, da je slovenska kultura, tudi harmonika, dovolj močna, da obstaja brez prepovedi, brez strahu in brez političnih spektaklov.
Na koncu ostane preprosto vprašanje: ali kdo zaradi vsega tega res živi bolje?
