Objavljamo del razmisleka, ki ga je Nataša Sukič posredovala časopisu Večer ob 20. obletnici parade ponosa v Ljubljani.
Več v časopisu Večer (plačljivo)
Prva parada ponosa v Sloveniji, imenovana Obvoznica mimo nestrpnosti, se je po ulicah Ljubljane vila 6. julija 2001. Izpred galerije Škuc je krenila mimo kavarne Galerija, ki je tedaj dvema gejema prepovedala vstop. Zgodila se je spontano, brez napovedi, brez financ in velikega pompa, kot ad-hoc akcija skupine (b)UZI – homoseksualnega krila Urada za intervencije. Na skromnem zeleno-modrem letaku je pisalo »Pohod proti homofobiji«. Ta dogodek je združeval progresivne civilne iniciative v nekakšno fronto upora proti diskriminaciji družbenih manjšin, ne glede na to, ali so pripadale LGBT skupnosti ali kakšnim drugim, prav tako na rob družbe odrinjenim skupinam. V solidarnosti je bila naša moč, naš politični naboj.
Naj se referiram na Tatjano Greif, eno pionirk lezbičnega gibanja pri nas in eno izmed tistih, ki smo organizirali prvo parado ponosa. Dosti sva debatirali o teh stvareh, o spremembah v samem LGBT gibanju, ki ni imuno ne na neoliberalizem ne na novi konzervativizem. Strinjam se z njo, ko pravi, da tako kot danes delavsko gibanje ni več homogeno, tudi gejevsko, lezbično in trans gibanje ni in v bistvu zajema cel politični spekter. Če so bili začetki homo gibanja povsod po svetu izrecno emancipatorne narave, k čemur je prispeval progresivni, radikalni in levičarski značaj teh iniciativ, se je kmalu oglasil konzervativizem, ki se udejanja v nazadnjaških prioritetah gibanja, kot so integracija manjšin v heteronormativnost, podleganje standardom zahodnega belega srednjega sloja v zameno za odrekanje avtonomni poziciji. Kljub vrsti perečih problemov (gledano globalno) – kot so kriminalizacija homoseksualnosti, smrtna kazen, svoboda gibanja in združevanja, sovražni govor, socialna varnost, razredne razlike, revščina, azilna politika, deportacije, nasilje itn – se zahodni aktivizem (in vse bolj tudi naš, slovenski) raje ubada z integracijo in asimilacijo v večinski sistem. Če parafraziram gejevskega levičarskega teoretika Richarda Goldsteina – kot bi želeli sedeti za skupno mizo, četudi z nje pobiramo le drobtinice.
A kljub vsemu – manifestacija Parada ponosa je v tukajšnjem prostoru potrebna, smiselna in pomembna. V času razraščanja nestrpnosti, sovražnega govora in vzpona novih fašizmov bi vsekakor morala obdržati ostrino, brezkompromisnost in politične konotacije. Katere, kakšne pa bi moralo biti stvar konsenza znotraj celotne LGBT skupnosti.
