Govor podpredsednice DZ Nataše Sukič na slavnostni seji ob dnevu samostojnosti in enotnosti.
Na današnji slavnostni seji obeležujemo dan samostojnosti in enotnosti, praznik, ki nas spominja na izide plebiscita 26. decembra 1990, ko je 95 odstotkov vseh volivcev, ki so se ga udeležili, odločilo, da Slovenija postane neodvisna in samostojna država.
Šlo je za kulminacijo desetletij prizadevanj civilne družbe, intelektualcev in kulturnikov, da bi živeli v samostojni državi, neodvisni od drugih centrov moči in usmerjanj od zunaj. V središče osamosvojitve sta bila postavljena slovenski jezik in kultura, elementa, ki sta skozi zgodovino vedno predstavljala torišče napredka na Slovenskem – od reformacije do partizanskega boja.
Pravzaprav bi lahko rekli, da sta jezik in kultura bila vedno sili, ki sta kljubovali zatiranju od zunaj.
Slovenska država je nastala na temeljih solidarnosti. Prav zaradi tega lahko upravičeno predpostavljamo, da je tako velik delež volivk in volivcev sicer želel samostojno državo, a tako, ki bo ohranjala vrednote družbene solidarnosti, enakosti in pravičnosti, in ki bo temeljila na varovanju človekovih pravic vseh, ne glede na osebne okoliščine posameznic in posameznikov.
In prav zaradi tovrstnih stremljenj sta temeljni načeli – 2. člen, ki govori o tem, da je Slovenija socialna država, ter 5. člen, ki varuje človekove pravice – vpisani v našo ustavo.
Soočenje novonastale samostojne države z divjim kapitalizmom v prvih tranzicijskih letih po osamosvojitvi je na žalost dodobra spodkopalo številne vidike omenjenih temeljev. Nebrzdana privatizacija nekoč skupnega, družbenega premoženja je v letih in desetletjih po osamosvojitvi pripeljala do socialnih stisk in splošnega poslabšanja življenja mnogih. Nenadzorovan prehod v kapitalizem je močno načel temelje socialne pravičnosti in solidarnosti.
Živimo v časih, ko se je potrebno še bolj kot kadarkoli zavedati pomena solidarnosti. Na to nas opominjajo krize, ki vrtoglavo sledijo druga drugi, krize, ki so nas doletele in se zgostile v zadnjih letih: zdravstvena kriza zaradi pandemije covida, energetska, prehranska in splošna družbena kriza zaradi rusko-ukrajinske vojne in, nenazadnje, zaskrbljujoče podnebne spremembe, ki so se avgusta letos tudi v Sloveniji pokazale v vsej svoji strašljivi razsežnosti v obliki stoletnih poplav.
Naloga nas vseh, predvsem tistih, ki smo nosilci oblasti, je, da ljudem povrnemo zaupanje v državo, na katero smo vsi tako zelo ponosni. To pa bomo dosegli le, če bomo v središče postavili in na novo zgradili temelje solidarnosti in pravičnosti. Tako, kot se neumorno kot država trudimo sanirati (po)poplavno škodo, kot se trudimo utrditi vodotoke, da bi preprečili nove in nove katastrofalne poplave, moramo dograjevati, utrjevati in krepiti naše sisteme socialne države in temelje socialne pravičnosti in varovanja človekovih pravic, kamor sodijo dostopno in brezplačno zdravstvo za vse, splošna socialna varnost za tiste, ki se znajdejo v stiski, varna starost, varna delovna mesta in ustvarjanje pogojev za udejanjanje pravice do strehe nad glavo, ki je eksistenčna osnova, še posebej za mlajše generacije.
Spoštovane in spoštovani,
osamosvojitev je bila plod prizadevanj in vztrajanja številnih akterjev, mnogih, katerih imen ne poznamo, a so bili del silovitega vrenja, prebujanja, vala civilnodružbenih gibanj. Zato je tem bolj zaskrbljujoče, kako si nekateri želijo lastiti intelektualne in stvarne pravice do osamosvojitve.
Tisti, ki to počnejo, pozabljajo na ključno: tako velik podvig lahko doseže samo trdno povezana in poenotena skupnost. Prav naša takratna enotnost je zagotovila uresničenje naše samostojnosti. Če v odločilnih trenutkih ne bi bili enotni, najbrž tudi samostojni ne bi bili. Enotnost so nam narekovale tudi mednarodne okoliščine, zlasti zunanja grožnja, to, da smo bili soočeni z veliko nevarnostjo agresije in poskusov popolne podreditve našega naroda.
Nekaj je gotovo – tudi danes, ko se soočamo z že omenjenimi krizami globalnih razsežnosti, potrebujemo enotnost, kot smo jo potrebovali daljnega 26. decembra leta 1990; enotnost v zavedanju, da lahko samo mi vsi, skupaj, pričnemo na novo postavljati temelje skupnosti, temelječe na solidarnosti, na občutku in skrbi do sočloveka. Temelje družbe enakosti, ki nikogar ne bo puščala za sabo!
Danes živimo v svetu, ki je močno padel iz tečajev. Številni vojaški konflikti, tudi v naši neposredni bližini, in močno spremenjena razmerja moči v svetu resno načenjajo pomen multilateralizma, ki mu je Slovenija trdno zavezana. Čez dober teden bo Slovenija drugič postala nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, kar je pomemben dosežek in predvsem velika odgovornost.
Naj ob tem spomnim na še eno od ključnih določb, vpisanih v našo ustavo – na mirovno politiko ter na kulturo miru in nenasilja!
Slovenija bo v tej vlogi, kot rečeno, imela izjemno odgovorno nalogo, pred nami bo velikanski izziv, kako v času skrhanih in skrajno zapletenih odnosov v mednarodnem okolju delati in narediti tisto, kar je prav.
Seveda govorim o dogajanju na Bližnjem vzhodu. Mimo tega ne morem. Ravno iz naše osebne izkušnje osamosvajanja bi kot država morali še bolj razumeti, imeti posebno senzibilnost, posebej občutljiv odnos do prizadevanj palestinskega ljudstva. Katastrofa, ki se nadnje že več kot pol stoletja zgrinja s strani druge države, ki je za nas in EU prijateljska, je nesprejemljiva. Trenutno dogajanje v Gazi je nesprejemljivo!
Med 7. oktobrom in 2. novembrom je izraelska vojska vrgla na Gazo 25.000 ton eksploziva, kar ustreza moči dveh atomskih bomb, odvrženih na Hirošimo. In to na področje, ki obsega komaj 360 kvadratnih kilometrov, kar je polovica Hirošime!
Kolektivno kaznovanje Palestincev zaradi grozljivega nasilja Hamasa 7. oktobra letos, se mora prenehati takoj! Tisoči ubitih otrok, žensk, bolnih, starejših, moških civilistov, ki niso Hamasovci – vse to moramo zaustaviti takoj!
Vsem je jasno – nočna mora v Gazi je več kot humanitarna kriza. Je kriza človečnosti.
In kot je že večkrat poudaril generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres – strani v konfliktu in mednarodna skupnost imajo takojšnjo in temeljno odgovornost, da končajo to nečloveško kolektivno trpljenje in da vsi skupaj, celotna mednarodna skupnost, izredno povečamo humanitarno pomoč Gazi.
Odnosi s prijatelji morajo biti iskreni: takrat, ko nekdo počne stvari, s katerimi se ne strinjamo, ki jih ocenjujemo kot nedopustne, takrat je naša dolžnost, da odreagiramo, posvarimo, skušamo prepričati, da se da konflikte, nesoglasja, nesporazume urejati drugače. Da odgovor na nasilje ne more in ne sme biti še več nasilja, še več neizmernega trpljenja nedolžnih. In takrat, ko so prijatelji v stiski, jih moramo podpreti v njihovih prizadevanjih, v njihovih stremljenjih.
Pravica Palestincev do samostojnosti in enotnosti je legitimna in konstitutivna, kot je bila za nas pred 33. leti. Naša odgovornost, kot prijateljske države je, da naredimo vse, da nezakonitosti in vso to nesmiselno morijo in gorje zaustavimo in nepravičnosti popravimo.
Spoštovane in spoštovani,
naša družba je pluralistična, kdaj v svojem pluralizmu tudi neizprosna. Naše delitve, naši raznoliki ideološki in vrednostni horizonti, so za demokratično in pluralno družbo nekaj naravnega. To ni nič nenavadnega, nič zares strašnega. Tako je prav.
Vprašanje pa je, ali smo sposobni delitve, ki izhajajo iz naše polpretekle zgodovine in naše ideološke in vrednostne raznolikosti, tudi razumeti in jih presegati brez razdiralnega očitanja in omalovaževanja drugih, ki jih smatramo za politične nasprotnike. Smo o teh naših delitvah sposobni odkrito govoriti, razvijati spoštljiv medsebojni dialog?
Kajti zavedati se moramo, da nas samo iskanje skupnega pelje naprej. Samo demokracija, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in strpnem dialogu je tisti družbeni in duhovni kapital, tista sila, tista vrednota, ki bo zagotovila družbeni napredek, razvoj in skupno dobro. Sila, ki je in bo temelj boljše prihodnosti za celotno našo skupnost, za vsakogar med nami!
Spoštovane in spoštovani,
danes je praznik spomina na usodne odločitve, ki so daljnega leta 1990 omogočile nastanek samostojne slovenske države. In praznik, ko se spominjamo in poklonimo predvsem tistim, ki so za našo samostojnost tvegali vse, tudi svoje zdravje in svoja življenja. Med njimi so bili najbolj izpostavljeni pripadniki teritorialne obrambe in slovenske policije, ki se jim ob tej priložnosti še posebej zahvaljujem.
Vsem državljankam in državljanom Republike Slovenije, vsem Slovencem po svetu pa čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Vsem tudi želim lepe božične in novoletne praznike.
Hvala lepa.