Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav. Naj kar takoj uvodoma poudarim, to kar smo slišali tudi že v prejšnjih, tukaj predstavitvi stališč. Da smo v Levici res začudeni, da se še zmeraj ukvarjamo z ministrom, ki je odstopil in to nepreklicno odstopil, pred več kot dvema mesecema. Po poročanju medijev, je namreč Aleš Hojs na tiskovni konferenci dne, 30. junija 2020, vso slovensko javnost obvestil, da nepreklicno odstopa s položaja ministra za notranje zadeve in to svojo odstopno izjavo je seveda poslal predsedniku vlade Janezu Janši. In vse to objavil tudi na socialnih omrežjih.
Takoj za tem, pa se je seveda začelo veliko sprenevedanje. Aleš Hojs, poudarjam, ni ponudil odstopa, on je nepreklicno odstopil. Janez Janša se seveda zgovarja, da ni odprl pisma, vendar je vsebina le tega dostopna širni slovenski javnosti. Tako, da je vse skupaj res navadno sprenevedanje, česar še nismo doslej nikdar videli. Predsednik vlade bi seveda moral Državni zbor nemudoma o ministrovem odstopu obvestiti. In sicer o tem govori Poslovnik Državnega zbora v 261. členu in pa kar je še pomembneje, o tem govori Ustava Republike Slovenije. V 115. členu Ustave je med drugim zapisano, da preneha funkcija ministra z njegovim odstopom.
Če v pismu izjava ministra, da odstopa predsednik vlade pa mu dopušča, da delo še naprej opravlja kot minister, torej s tem predsednik vlade eklatantno krši Ustavo in zakon. In v tem primeru je v pismu predsedniku vlade izjava ministra, da odstopa in zato to Ustavo in zakon krši tudi minister, ki nadaljuje svoje delo, čeprav ve, da je nepreklicno odstopi. In že tukaj bi morali potegniti črto, postaviti piko in se danes sploh ne bi smeli pogovarjati o interpelaciji, kajti tega ministra v resnici več ne bi smelo biti na njegovem položaju. Mi pa se danes ukvarjamo z Alešem Hojsem, ki je po svoji svobodni volji torej že odstopil.
In tudi če odmislimo čisto vse ostalo, ampak vsega ostalega seveda ne smemo in ne moremo odmisliti, pač predlagamo drage poslanke in poslanci, da upoštevamo ministrovo željo in ga danes razrešimo vseh muk, ki mu jih funkcija ministra za notranje zadeve prinaša. V Levici se seveda strinjamo, da je v primeru dopustnosti koncerta hujskaškega proti ustaškega estradnika Marka Petroviča Thompsona, minister Aleš Hojs kršil Ustavo in že samo zaradi tega, bi torej moral zapustiti svojo funkcijo. A omenjeni incident je na žalost le vrh ledene gore proti ustavnih, proti pravnih in tudi sicer skrajno spornih dejanj Aleša Hojsa.
Seznam njegovih kršitev zakonodaje in ustavnega reda, je namreč še veliko daljši. Verjetno bi v takšni primerljivi državi predsednik vlade sam razrešil takšnega ministra. A od sedanjega predsednika vlade tega kot vidimo, ne moremo pričakovati. Pričakujemo lahko kvečjemu dodatno sporna imenovanja, ne pa razrešitve tistih, ki bi morali biti razrešeni.
Pa da strnem kaj vse Alešu Hojsu v prvi vrsti, v Levici očitamo, da se ne boste zgovarjali vsi skupaj samo na ta koncert. Prvič, kadrovske menjave na ključnih položajih slovenskem varnostnem in obveščevalnem sistemu. Predvsem v policiji in na Ministrstvu za notranje zadeve, ko so bili strokovni kadri zamenjani s politično poslušnimi kadri, z namenom vpliva na kazenske zadeve, v katere so vpleteni člani in podporniki stranke SDS. Drugič; nezakonite pritiske na dela policije ter objektivno in subjektivno odgovornost za policijsko represijo nad petkovimi protesti, predvsem v mesecih aprilu, maju in juniju letos. Tretjič; nezakonito zahtevo po reviziji kazenskih preiskovalnih zadev, ki jih je vodil NPU in druge nezakonite usmeritve in obvezna navodila vodstvu policije. Četrtič; nezakoniti izredni nadzor NPU in petič; konflikt s sindikati, kršenje sindikalnih pravic, z namenom rušenja delavskega organiziranja znotraj policije.
V stranki Levica smo prepričani, da usmeritve in obvezna navodila, ki jih vodstvu policije daje minister za notranje zadeve, Aleš Hojs in ministrove, tudi sicer razvidne in dokazljive težnje po podrejanju policije, ter politični pritiski na delo preiskovalnih organov, nedvoumno dokazujejo, da želi minister Hojs politično upravljati s policijo – to pa je tista meja, ki je minister nikakor, nikdar, ne bi smel prestopiti. A, ker jo prestopa praktično sleherni dan svojega mandata, je skrajni čas, da ga tukaj, v Državnem zboru odslovimo in to ne glede na to, ali pripadamo opoziciji ali strankam koalicije.
Poslanci in poslanke smo dolžni zavarovati našo ustavnopravno ureditev in našo demokracijo. Tu smo kot predstavniki ljudstva dolžni državljankam in državljanom in navsezadnje, tudi samim sebi. Tukaj nismo zato, da v imenu strankarskih interesov, enih in drugih, sklepamo neke gnile kompromise ali pa celo asistiramo pri teptanju demokracije, svobode in resnične vladavine prava. Vladavine prava, o kateri teče toliko besed, na ravni Evropske unije pravkar. Tukaj smo zato, da branimo in ubranimo najvišje demokratične standarde, razen, če si želimo iti po poti Madžarske. In upam, da me je kolega Perič, ki je prej govoril o nekih bumerangih, zdajle dobro posluša.
Kot rečeno, res, da je srž današnje interpelacija zgrajena okrog ministrovega precedenčnega incidenta, v zvezi z afero Thompson, a je tu v bistvu že se nabralo za cel dosje ministrovih dejanj, ki bi si vsako zase zaslužilo interpelacijo ali ministrov resnični in ne namišljeni odstop, kot smo mu pravkar priča in kar je sploh unikum v naši dosedanji praksi.
Pa se malo poglobimo in posvetimo pritiskom najprej na Nacionalni preiskovalni urad – NPU. V zadnjih nekaj mesecih, v javnosti odmeva zaskrbljujoč pojav ogrožanja avtonomije in strokovnosti, ter političnih čistk o neodvisnih institucijah države. V institucijah, ki bi morale biti neodvisne in avtonomne. V duhu vse večje strahovlade in samovolje oblasti, drsimo čez rob temeljnih demokratičnih standardov, kar nedvoumno izkazujeta predvsem dva izmed zadnjih incidentov, ki si ju je v svojem že precej zajetnem dosjeju spornih »arabot« privoščil Aleš Hojs.
Prvič; najprej je v začetku avgusta, letošnjega leta, notranji minister v nepreklicnem odstopu, Aleš Hojs, začasnemu generalnemu direktorju policije, Andreju Juriču, odredil, da izvrši revizijo določenih že zaključenih kriminalističnih preiskav na Nacionalnem preiskovalnem uradu NPU. Kmalu za tem, 19. avgusta, pa je sledil nov napad na preiskovalce NPU, ko je izredni nadzor nad varovanjem in obravnavo tajnih podatkov odredil v. d. glavnega inšpektorja Inšpektorata za notranje zadeve, Severin Pek.
Pa poglejmo malček podrobneje, se seznanimo glede protipravnosti tovrstne revizije. Stroka opozarja, da posamezno preiskavo za nazaj lahko odpira le in izključno tožilec in prav nihče drug, še najmanj minister.
Notranji minister torej ne more odrejati revizij za kriminalistične preiskave, ki jih usmerja državni tožilec. Zakon o organiziranosti in delu policije ne vsebuje pojma revizija, ki ga v obveznem navodilu v.d. direktorju Policije Juriču navaja minister v nepreklicnem odstopu. Prav tako ni poznana praksa, da bi preverjali posamezne preiskave. Minister v nepreklicnem odstopu je torej krepko prekoračil svoja pooblastila. In to je to, in zaradi tega bi moral nemudoma odleteti. Po zagotovilih ministra naj bi revizijo opravili policisti, ki s posamezno zadevo niso okuženi, karkoli že to pomeni. O njihovih ugotovitvah bo moral generalni direktor Jurič tako ministru Hojsu poročati enkrat mesečno, začenši 17. avgusta letos. Ob tem seveda ni niti najmanj znano, po katerih kriterijih so ali bodo ugotavljali tako imenovano nepristranskost oziroma okuženost policistov. So ali bodo morali biti to privrženci SDS? Bodo to morali postati? Zaposleni na Policiji so zaradi navodil in obveznih usmeritev ministra Hojsa pretreseni in jih upravičeno razumejo kot politični pritisk. Po številnih opozorilih stroke je povsem jasno – minister je eklatantno prekoračil pooblastila, predpisana v Zakonu o organiziranosti in delu policije. Sklepa torej lahko edinole na to, da je Hojsov namen vplivanje in pritisk na delo tožilstva in v nadaljevanju lova na čarovnice na NPU, torej tiste kriminaliste, ki niso po politični liniji privrženi največji vladajoči stranki. Ukazana revizija zelo resno ne ogroža le tožilstva, ker posega v neodvisnost samega strokovnega dela le-tega in je grožnja samostojnemu strokovnemu delu Policije, gre tudi naravnost v škodo pravic zaposlenih in uslužbencev na Policiji. Naj torej ponovim, minister Hojs se v nepreklicnem odstopu izgovarja, da je odredil revizijo, ker po njegovem prepričanju gre za zaključene primere, in da je državno tožilstvo ne usmerja več. Ni res, in to so povedali strokovnjaki. Namreč, Hojs je z odredbo revizije za konkretne primere posegel v pristojnost državnega tožilstva, saj so tudi zaključeni primeri še vedno v pristojnosti tožilca, ker jih lahko ta kadarkoli spet odpre. In v tem je vsa poanta te zgodbe. In v tem je poanta vseh sprenevedanj in laži Aleša Hojsa, ministra v nepreklicnem odstopu. In na to opozarja stroka. Ampak tu se predstavniki koalicije, na žalost, sprenevedate, da je res kar neverjetno. Minister za notranje zadeve v odstopu Aleš Hojs je torej z odredbo kriminalistom, naj revidirajo že zaključene postopke NPU, tako prestopil mejo demokratično dopustnega, tisto, ki ločuje funkcijo Policije od funkcije politike. Odredba revizije že zaključenih postopkov je nezakonit poseg politike v delo Policije in pravosodje. Pa se vprašajmo, zakaj se ne odpirajo, recimo, zatajene, pod preprogo pometene zadeve iz okrilja SDS, recimo, zadeva Patria pa Zvon Ena, Zvon Dve, pralnica denarja pri NKBM, kreditni posli z Dijano Đuđić in podobno. Zakaj? Vprašajmo se. Mislim, da so stvari jasne. V oči tudi bode dejstvo, da je minister v odstopu Aleš Hojs odredil revizijo točno določenih že zaključenih primerov, tistih, katerih epilog kriminalističnih preiskav nikakor ni bil pogodu stranki SDS. Z revizijo bi se očitno rad dokopal do pomembnih informacij v policijskih spisih, informacij, ki bi jih v prihodnje v svojem političnem delovanju in za obračunavanje z načrtno izbranimi tarčami lahko uporabljala in tudi zlorabljala stranka SDS. Očitno je, da Hojs išče ponovitev tistih postopkov, ki jih je nastavil SDS s svojimi preiskovalkami v Državnem zboru. Zaradi vsega tega dogajanja se je, jasno, oglasil tudi Policijski sindikat Slovenije, ki je izdelal pravno mnenje, iz katerega izhaja, da so usmeritve in navodila ministra Hojsa pravno povsem nedopustne. Za nameček se je 10. julija 2020 zgodil tudi tajni sestanek, o katerem nista obveščala javnosti niti kabinet predsednika Vlade, niti Vrhovno državno tožilstvo. Obisk generalnega državnega tožilca Draga Škete pri Janezu Janši. Generalni tožilec se je s predsednikom Vlade srečal takoj po napadu na tožilstvo in dva tedna pred Hojsovimi navodili generalnemu direktorju policije. Javnost o tem srečanju ni bila obveščana. Na Vrhovnem državnem tožilstvu pravijo, da za razlago zakona, ki ureja organiziranost in dela policije nimajo pristojnosti. Tudi ni znano zakaj za sestanek niso vedeli na kolegiju Vrhovnega državnega tožilstva, katerega člani so posameznih vrhovni ali višji tožilci in organa za področje kazenskega prava. In, zakaj je navsezadnje ta sestanek vodil kar sam premier. Je pa to vse dovolj povedno. In še en indic več, ki jasno kaže, kako si Vlada Janeza Janše želi poleg javne radiotelevizije in medijev, poleg NPU in drugih neodvisnih institucij v državi, podrediti tudi sodno vejo oblasti.
Pa še nekaj o protipravnosti nadzora v NPU. Med tem ko se črni oblaki revizije minulega dela kriminalistov NPU še niso niti razkadili je že prišel nov napad, ki je sledil 19. avgusta 2020, izredni nadzor nad varovanjem in obravnavo tajnih podatkov, ki je odredil v.d. glavnega inšpektorja Inšpektorata za notranje zadeve Severin Pek(?). Na NPU so takoj / nerazumljivo/ inšpektorji, ki so kriminalistom brskali po računalnikih in, predstavljajte si, iskali zaupne dokumente. Treba je jasno in nedvoumno povedati, napad na NPU in na institucije, ki morajo biti pri svojem delu neodvisne in avtonomne je napad na državo. In kaj drugega kot napad na NPU je ta omenjeni dogodek, ki se je zgodil 19. avgusta, ko je na ljubljansko Litostrojsko ulico v prostore NPU v spremstvu bivšega generalnega direktorja policije Antona Travnarja vkorakala četica inšpektorjev za notranje zadeve. Pa še nekaj zanimivo, v začetku julija je namreč notranji minister v odstopu Aleš Hojs za v.d. vodje inšpektorata za notranje zadeve imenoval Severina Peka, človeka, ki sicer nima omembe vrednih izkušenj na tem področju, se pravi z inšpekcijskimi nadzori ali kriminalistiko. Zadnjih osem let je bil namreč vodja splošne službe pri mariborskih gasilcih. Ima pa seveda drugo kvaliteto, ki očitno po novem šteje več. Je osebni prijatelj državnega sekretarja Franca Kanglerja. In tako je Pek že tako po nastopu funkcije in očitno po diktatu svojega prijatelja odredil izredni nadzor nad varovanjem in obravnavanjem tajnih podatkov v NPU, s katerim naj bi ministrstvo ugotovilo, kot so nam pojasnili, ali zaposleni v NPU ravnajo s tajnimi podatki v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi. Dejstvo je, da sta notranji minister v odstopu in v.d. vodja inšpektorata pri Ministrstvu za notranje zadeve 19. avgusta stopila na območje kamor politika ne bi smela imeti vstopa in sta se na ta način znašla onkraj zakona. V policijskem sindikatu opozarjajo, da je takšna oblika nadzora nezakonita in glede na določbe Zakona o tajnih podatkih tudi ni v pristojnosti Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve. Inšpektor enostavno nima pravice dostopa do računalnikov, ki so osebni zadolžitvi zaposlenih. Niti nima pravice brskati po njih ali po vsebini trdega diska. To torej pomeni, da kriminalisti dejansko niso dolžni omogočiti dostopa do vpogleda v elektronsko napravo, saj je tak poseg preprosto nedopusten in povsem nezakonit. Na prekoračitev pooblastil je prav tako opozoril novi v.d. direktorja NPU Uroš Lepuša. Prav tako so se temu uprli zaposleni, ki so nadzor vsebin in stikanje po službenih računalnikih preiskovalcev doživeli prvič v zgodovini te institucije. Sedaj pa še nekaj o presedenčnih pritiskih na policijo preko protizakonitih navodil, ki pomenijo povečanje represije nad državljani, ki jih naj bi ta policija po teh navodilih izvajala. Kot rečeno, to, kar sem do sedaj povedala sploh še ni. Aleš Hojs je v pičlih petih mesecih v obdobju od marca do julija izdal kar 8 navodil in usmeritev policiji, med njimi številna, ki so protizakonita ali kako drugače sporna in problematična. Vse te usmeritve in obvezna navodila, ki jih vodstvu policije daje minister za notranje zadeve Aleš Hojs, jasno kažejo, da želi politično upravljati s policijo. Za ministra za notranje zadev Aleša Hojsa so denimo povsem legitimni protesti do Vlade, kritičnih državljank in državljanov očitno nevarnejši za policiste, življenja in premoženje kot denimo paravojaške skupine na čelu s štajersko vardo. Prav tako minister Hojs sovražni govor vidi le v sloganu smrt janšizmu ne pa tudi tam kjer ta dejansko obstaja. Skratka, sploh ne gre samo za protizakonita navodila glede revizije petih zaključenih kriminalističnih preiskav, Hojs takšna navodila v policiji daje praktično na mesečni ravni. V manj kot pol leta se je, tako kot rečeno, podpisal že pod kar 8 navodil. Za primerjavo. Policijo je v letu in pol mandata njegovega predhodnika Boštjana Poklukarja skupaj dobila 9, torej le eno več od že sedaj izdanih 8-ih. Med drugim je Hojs pod krinko zdravstvenih razlogov želel tako imenovano odločno ukrepanje proti protestnikom. Policiji je odredil na postopke za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, ker prekrškov, ki se nanašajo na zajezitev epidemije COVID-19, torej dosledno izvaja tudi zoper organizatorje in udeležence nelegalnih javnih zbiranj. V tem primeru, torej v primeru kršitev naj policija ustrezno ukrepa, to je naročil Hojs. A če je bil strog do protestnikov, to seveda ni veljalo v primeru varde. Več 10 pripadnikov varde je 17. maja obkolilo policijsko postajo v Slovenski Bistrici in zahtevalo pojasnila od policistov, ki so zbirali obvestila o njihovem taboru v Sivancah(?). Čeprav je dogodek sprožil res ogorčene in burne odzive javnosti si je Hojs vzel kar 4 dni časa in se odzval šele po 4-ih dneh. Obnašanje pripadnikov varde je sicer označil za povem neprimerno in šele 26. maja, torej kar 9 dni po padu vardistov na policijo je Hojs končno dal policij usmeritve glede ukrepanja proti paravojaškim skupinam. Razlika med navodiloma je naravnost res več kot očitna. Hojs pri vardi ni zahteval odločnega ukrepanja za zavarovanje življenja in premoženja kot v primeru protestov, zapisal je le, da mora policija učinkovito zavračati kakršnekoli pritiske zaradi izvajanja zakonitih policijskih nalog. Dodal je še, da mora zoper storilce prekrška in kaznivih dejanj takoj ukrepati dosledno in strokovno ob upoštevanju taktičnega preudarka. Tudi odzivi ministra Hojsa na vse skupaj so enako nedopustni. Policijo namreč kar preko socialnih omrežij je pozival h kaznovanju in pregonu vseh za katere on sam meni, da so bili organizatorji protesta ali pa so proteste podprli. Nato se je še sam osebno spravil na policista, ki se je slikal s protestnikom in na oba sindikata, ki sta policistu ob vseh teh napadih stala ob strani. Hojs je dal navodilo tudi zaradi slogana smrt janšizmu na enak način, torej povsem politično je Hojs ravnal tudi v primeru sovražnega govora. Ta se Hojsu nikoli ni zdel prevelik problem. Med prvim begunskim valom v začetku leta 2016, ko je slovenski javni prostor začel preplavljati sovražni govor, je Hojs cinično ugotavljal, da bi bilo pametneje denar nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s to problematiko nameniti za opremo vojske in policije. Toda glej si ga glej, sredi junija je Hojs nenadoma ugotovil, da je sovražni govor težava, ki jo mora preganjati z navodili policiji.
Navajam »sovražni govor je družbeno škodljiv pojav, ki terja nepristranski in takojšni odziv pristojnih državnih organov«, je v dokumentu zapisal Hojs, sicer nekdanji predsednik upravnega odbora Nova24 TV, znanega po intenzivni uporabi prav sovražnega govora. Policiji je odredil »ukrepe za dosledno prepoznavanje različnih oblik sovražnega govora, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov povezanih z njim ter odkrivanje storilcev«. In zanimivo, navodilo je izdal v času, ko se je na plakatih protestnikov pojavil slogan »Smrt Janšizmu«. V SDS in v stranki zvestih medijih so ga takoj prepoznali kot seveda grožnjo, smrt Janezu Janši in volivcem SDS. Hojs je dal Policiji navodila, ta pa je nato na podlagi kazenske prijave Janeza Janša vložila ovadbo zaradi suma več kaznivih dejanj. Ovadbe, ki jih je tožilstvo pred mesecem dni zavrglo. Seveda jih je zavrglo, saj je vsakomur jasno, le Janezu Janši in Alešu Hojsu očitno ne, da janšizem ni oseba, pač politično gibanje, ideologija, kot je to denimo stalinizem in tako naprej.
Če se še enkrat povrnem k Hojsovim usmeritvam in navodilom glede protizakonitih revizij, ki jih je zaukazal minister v nepreklicnem odstopu lahko ugotovimo, da ima med drugim, zanimivo, preiskava Jelke Godec prednost. Hojs je namreč sredi julija policiji naročil, da mora pristopiti k doslednemu odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj s področja nabave in upravljanja z medicinsko opremo in z zdravstvenim materialom. Pri tem jim je jasno odredil, da mora upoštevati ugotovitve parlamentarne preiskovalne komisije. In zdaj se vprašajmo zakaj imajo za Aleša Hojsa prednost tle parlamentarne preiskave, ki jih je vodila stranka SDS in to pojasnilo, spoštovani minister v odstopu, nepreklicnem, od vas pričakujem danes tukaj v sklopu te razprave. Resnično me zanima kaj boste povedali zakaj.
Dalje, tukaj so tudi protizakonita navodila ministra v odstopu v zvezi z begunci. Posledica česar so, ker se krši od 1. junija naprej azilna zakonodaja po njegovih navodilih nevzdržne razmere v Centru za tujce v Postojni, ki sem si jih pred dvema, tremi dnevi sama ogledala na lastne oči.
Kot vidimo se je v pol leta protiustavnih, nezakonitih in skrajno spornih dejanj, navodil in ukrepov ministra Hojsa nabralo toliko, da jih je resnično težko strniti v neko kronologijo, ne da bi nam pred tem morebiti kaj ušlo. Pa se vrnimo k izhodišču današnje interpelacije, k razvpitemu primeru Thompson. Ministrstvo za notranje zadeve se v svoji odločbi sklicuje na to, da je bil koncert organiziran z namenom zaslužka, ne pa z namenom izvrševanja kaznivega dejanja. Poznamo seveda veliko dejanj ekonomske narave, ki omogočajo zaslužek, a hkrati izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja, na primer preprodajo orožja ali preprodaja prepovedanih drog. Tudi v primeru Thompsona ekonomski razlog ne more biti razlog, da zamižimo ob očitno kaznivem hujskanju, poniževanju in širjenju nestrpnosti do drugih narodov. Resorna ministrstva seveda morajo tehtati med različnimi pravicami, vendar na prvem mestu jim mora biti varovanje in zagotavljanje pravic, za katere so po resorni delitvi pristojne. Zaslužek organizatorja s spornim koncertom vsekakor ne more biti tisti argument, s katerim bi Ministrstvo za notranje zadeve lahko varovalo človekove pravice potencialnih žrtev kaznivih dejanj.
Poglejmo še hitro kadrovske menjave v Policiji in na MNZ-ju. Na ključnih položajih slovenskem varnostnem in obveščevalnem sistemu takoj po nastopu nove Vlade kažejo na to, da minister kaže interes po popolnem obvladovanju vseh služb z namenom prikrivanja posameznih nepravilnosti, ki bremenijo osebe povezane z vodilno stranko SDS. Ob prvih pojavih dvomom o opravičenosti nekaterih ukrepov so bili vsi kadri po vrsti zamenjani z zvestimi podporniki stranke SDS. Od vodstva, NIJZ, do policije, kriminalistične policije, vojske, Nacionalnega preiskovalnega urada in tako dalje.
Ob vsem tem, ob razkritjih v aferi nakupov zaščitne opreme, ki bi utegnila biti še bolj razsežna kot orožarska afera in afera Patria skupaj, pa so logično vzklili tudi pozivi k protestom. Zaradi omejevalnih ukrepov in prepovedi javnih zbiranj so se protesti ne le pri nas, ampak tudi drugod po svetu, odvijali na različne načine, ki na eni strani omogočajo politično izražanje, hkrati pa zagotavljajo tudi spoštovanje samozaščitnih ukrepov za preprečevanje širjenja virusa. Protesti so se tako med drugim odvijali na balkonih s pripenjanjem transparentov na okna in balkon, s kolesarjenjem z uporabo zaščitnih mask in vzdrževanjem fizične razdalje. A na primeru legitimnih protestov jasno vidimo povečevanje represije – glavna krivca za to pa sta premier Janez Janša in njegov minister v odstopu, torej minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki vse od nastopa mandata izvaja nedopustne pritiske na policijo in poziva h kriminalizaciji svobodnega političnega izražanja. Ob prej omenjenih protestih je namreč kar preko socialnih omrežij javnost obveščal o tem, kaj in kako naj počne policija. Tako je na primer 27. aprila na Twitterju objavil zapis, navajam: »vsem, ki sprašujete, kaj je počela policija danes v Ljubljani in Mariboru, odgovarjam, da je popisala večje število zbranih, ki bodo oglobljeni. Prav tako bo vložila ovadbe zoper organizatorje in udeležence, saj gre za kaznivo dejanje ogrožanja zdravja. Ne pričakujte pa, da bo ona vzrok nasilja«. Nato pa je dodal še eno sporno izjavo, in sicer: »pričakujem, da bo policija za identifikacijo vseh tistih, ki jih je kot udeležence petkovih in današnjih shodov potrebno kazensko ovaditi, uporabila vse javno objavljene slike in prispevke medijev oziroma socialnih omrežij. Večina državljanov skrbi za zdravje vseh in upošteva odloke«. Zamislite si. Tako zgledajo tviteraška navodila ministra v nepreklicnem odstopu.
Hojs, Aleš Hojs, minister v odstopu za notranje zadeve torej ne le, da izvaja pritisk nad delom policije in posega v njeno neodvisnost z napovedovanjem izdajanja glob in vlaganja kazenskih ovadb, pač pa izvaja pritisk tudi na zdravstveno inšpekcijo, ki je edina pristojna za izdajanje glob zaradi kršitev prepovedi javnega zbiranja in gibanja oziroma za ugotavljanje ali so sploh podane okoliščine za izdajo globe. Še enkrat poudarjam, po tem, ko je Vlada Janeza Janše izpeljala politično čistko in na vse visoke položaje v represivnih organih imenovala svoje ljudi, se pravi v policiji, vojski, kriminalistični policiji, na NPU, minister za notranje zadeve kar preko socialnih omrežij daje navodila za njihovo delovanje. Gre za nedopustno politično vmešavanje v neodvisne organe, ki si jih je aktualna oblast v celoti podredila.
Minister v nepreklicnem odstopu Aleš Hojs se je v zadnjih dneh ponovno spopadel tudi s Policijskim sindikatom Slovenje. Minister je namreč nadaljevanje izplačevanja schengenskega dodatka policistom pogojeval s tem, da sindikat v javnosti ne opozarja več na nepravilnosti v policiji. V sindikatu to ocenjujejo kot zelo odkrit poskus izsiljevanja ali ustrahovanja in neposreden poskus vplivanja na ustavno zagotovljeno pravico do sindikalnega delovanja. »Zaradi jasnih indicev, da gre v tem primeru za prirejeno analizo, se svet sindikata preoblikuje v stavkovni odbor«, to je bil navedek.
Tako je ministru torej uspelo dodatno oslabiti delovanje policije in s tem povečati varnostno tveganje v kolikor bo prišlo do stavke v policiji. Odgovornost je torej v celoti na strani ministra, ki je sicer nepreklicno odstopil, pa še vedno ministruje, ki očitno ne samo , da ni sposoben in ne razume funkcije, na kateri se je znašel, temveč tudi namenoma sili v konflikte z zaposlenimi na ministrstvu in s tem otežuje delo ministrstva. Aleš Hojs pooseblja pravzaprav vse, kar je narobe s to Vlado. Na primer popolno podrejanje vseh neodvisnih institucij v tej državi za svoje lastne interese.
Policijo prevzemajo zato, da prikrijejo sumljive posle, korupcijo in kriminal v katere so vpleteni sami. Preganjajo vse, ki si upajo misliti drugače, od kriminalistov do protestnikov. Ta človek vsak dan laže in zavaja in tudi krši zakone, zato je kljub temu, da je nepreklicno odstopil, danes še zmeraj seveda minister. Vse našteto zelo jasno kaže, da se je nakopičilo veliko preveč razlogov, da Aleš Hojs ni primerna oseba za ministra za notranje zadeve. V že tako negotovih časih, ko se soočamo z epidemijo COVID-19, kot tudi s poslabšanimi gospodarskimi razmerami, morajo na ministrskih mestih še posebej pa na tako pomemben kot je represivni resor za notranje zadeve, sedeti ljudje, ki dosledno spoštujejo Ustavo Republike Slovenije in zakonodajo Republike Slovenije. Gre torej za nedopustne odločite in nedopustne prakse, ki kot v primeru Thomsona vodijo do popularizacije in naproti demokratičnih skrajno desnih sil za teptanje demokratičnih standardov, represivni pregon protestnikov in kriminalizacijo svobodnega političnega izražanja, kar je potrebno nemudoma preprečiti. V Levici se bomo vedno borili za visoke demokratične standarde in izpostavljali pomen svobodnih protestov in izražanja mnenj, zato bomo seveda interpelacijo zoper ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa podprli. Čisto ob koncu pa poglejte, danes smo dobili spet nove zadeve pred sebe, sporen nakup parcele Aleša Hojsa s pomočjo političnih prijateljčkov in veste kaj je izjavil človek, ki živi tam v bližini, novinarji ste, prosimo ne pišite o Hojsovi parceli, počakajte da nam najprej po 40. letih zgradijo kanalizacijo. To je pripomba bodočega Hojsovega soseda, kajti kupil je to parcelo takorekoč zastonj, ker tam ni bilo kanalizacije in urejenega dovoza, sedaj se čudežno bo pojavila kanalizacija in dovoz, sami si razložite zakaj.
Hvala lepa.
