Obsojamo nasilje nad Palestinci

Upodobitev mošeje Al Aksa, iz katere so bili pred dnevi razgnani obiskovalci, sestavljena iz ostankov gumijastih nabojev in granat za solzivec.

 

V Palestini smo bili v preteklih dneh znova priča nasilju Izraela nad Palestinci na območjih, ki jih Izrael ilegalno okupira od šestdnevne vojne leta 1967. Spor se je začel v delu vzhodnega Jeruzalema, kjer živijo predvsem begunci, ki so bili iz svojih domov pregnani ob nastanku države Izrael, med nakbo, katastrofo, leta 1948. Okupacijska oblast poskuša prebivalce četrti izseliti in na njihovo mesto naseliti kolonialiste. Pri tem si pomaga z neproporcionalno uporabo sile, ki na neoborožene protestnike izstreljuje solzivec in gumijaste naboje. Vrhunec nasilja nedvomno predstavlja vdor izraelskih varnostnih sil v mošejo Al Aksa, tretji najsvetejši kraj v islamu, kjer so verujoče iz mošeje nasilno izgnali kar z uporabo najbolj skrajnih sredstev za nadzor množic. Palestinsko gibanje Hamas se je na dogodke odzvalo z izstrelitvijo raket, na kar je Izrael odgovoril z mobilizacijo dodatnih vojaških enot in letalskimi napadi na gosto naseljeno Gazo.

Prizori, ki smo jim redko priča, so posledica okupacije in sistema, ki ljudi deli na prvo- in drugorazredne. Dejanja države Izrael nas opominjajo, da nihče ni imun na fašizem, tudi tisti, ki so v zgodovini zaradi njega ogromno pretrpeli. Dokazujejo tudi, kako preživete so ideje o etnično homogenih nacionalnih državah ter v kaj lahko privede preplet politične mitologije in verske skrajnosti in kako nujno potrebno je drugačno osmišljanje družbe in političnih enot. Rešitev dveh držav, ki jo podpira večina mednarodne skupnosti, problema v bistvu ne reši v celoti, saj bi Palestina, razdeljena na Zahodni breg in Gazo, zelo težko zaživela kot funkcionalna država. Hkrati bi rešitev dveh držav legitimizirala imperialistično okupacijo palestinskega ozemlja. To rešitev sicer Izrael skozi gradnjo ilegalnih naselij ter uničevanje palestinskega gospodarstva, npr. oljčnih nasadov, tudi vedno bolj onemogoča. 

Potrebno se je postaviti po robu diskurzu, ki vpleteni strani enači, saj gre za boj podrejenih proti kolonialni, okupatorski sili, ki razpolaga z neprimerno večjimi sredstvi in ki se v zadnjih letih zateka k vedno bolj skrajnemu, versko fundamentalističnemu upravičevanju preganjanja Palestincev z njihovih domov. Izrael pri teh dejanjih dodatno podžiga šibko nasprotovanje mednarodne skupnosti ali celo izdatna podpora nekaterih glavnih akterjev, kot so Združene države. Tudi arabske absolutne monarhije so v zadnjem času premamili dobički, ki bi se jih lahko kovalo pri poslovanju z Izraelom in so z njim začele normalizirati odnose. Pri tem ne gre zanemariti vpliva izraelskega vojaško-industrijskega kompleksa, ki je za petrokemične monarhije zanimiv predvsem z vidika zatiranja domače opozicije ter boja proti vplivom drugih akterjev v regiji. 

Edina, glede na trenutno situacijo utopična, rešitev bi bila integrirana družba, kjer bi skozi sekularizem in načelo enakosti ter policentrični razvoj zagotovili enake možnosti vsem prebivalcem Svete dežele. V Levici si ne želimo prihodnosti, v kateri bi prevladoval verski ali nacionalni fundamentalizem, zidovi ter ločene skupnosti in ideje o etnični homogenosti določenega ozemlja. Ravno Levant nas s svojo bogato zgodovino, kjer so nastajale in se mešale kulture in verstva opominja, da je versko in medetnično sožitje mogoče. Sramotno je, da se Slovenija uvršča v manjšino držav, ki Palestincem pravice odreka in si potihem želi njihovo izginotje. Molčanje liberalnih vlad v preteklih letih je zamenjala odkrita podpora razčlovečevalskim politikam Benjamina Netanjahuja, s katerim je predsednik vlade Janez Janša sklenil pakt zaradi nekaj političnih točk in zasebnega interesa.

Deli.