Včeraj je bil v Ljubljani zaboden voznik avtobusa LPP. Poškodba je resna in srčno upamo za poškodovanega, da se ne bo končalo še huje, kot se je že zdaj.
Ne rabimo pa se pretvarjati, da ni bilo prvo vprašanje, ki se je pojavilo vsem na umu včeraj zvečer: ali je napadalec slučajno Rom ali pa migrant?
Če bi bil odgovor da, bi se danes ponovno dvignila na noge celotna država, dodatno podžgana s strani desničarskih politikov in preveč senzacionalističnih novinarjev. Ker je odgovor ne, bo šel dogodek relativno mirno mimo.
V teh dneh pa imamo zelo pomembno javno debato o razmerju med našimi osebnimi svoboščinami in policijskimi pooblastili. Prav danes o tem prvič razpravlja pristojni parlamentarni odbor.
Kot družba si ne smemo pustiti, da je vsebina naše bodoče zakonodaje odvisna od takšnih naključij. Zakone pišemo za vse možne situacije in zato, da velja enako za nas vse.
Kdor pravi, da dobivajo Romi preveč otroških dodatkov, ta hoče hkrati vzeti isto pomoč enako veliki družini slovenskega porekla.
Kdor misli, da je preveč ovir in varovalk, preden podre policija vrata neke hiše v Žabjeku, ta piše enaka pravila tudi za svoja vrata.
Policija je že samo v zadnjih tednih večkrat pokazala, da lahko dovolj učinkovito izvaja svoje naloge že na podlagi obstoječe zakonodaje. Bistveno vprašanje torej mora biti, kje točno se zatika pri policistih in sodnikih na Dolenjskem?
Zato v razpravi v prihajajočih dneh pozivamo k mirnosti in preudarnosti – predvsem pa, da ne nasedamo histerizirajoči retoriki tistih, ki si že manejo roke v pričakovanju množice novih represivnih pooblastil.
