V petek, 10. februarja, se izteče ultimat, ki ga je vladi postavila četverica predstavnikov desnice glede muzeja osamosvojitve. Če ne ugodimo njihovim zahtevam, bodo, če citiramo gospoda Peterleta, “sprožili akcijski načrt za obrambo muzeja osamosvojitve in osamosvojitve”.
Kaj točno to pomeni, ne vemo. Nam je pa zanimiva retorika, ki spremlja ta spor. Medtem ko bi se ministrica za kulturo pogovarjala o arhivih in muzejskih zbirkah, oni govorijo o narodni izdaji, o desantih in o ponovitvi leta ’91.
Ni prvič, da smo temu priča. Enako je bilo v času epidemije, ki je bila vprašanje javnega zdravja in odgovorne komunikacije, takratna desna vlada pa se je obnašala, kot da poveljuje vojaški okupacijski coni.
Gre za politično generacijo, ki je ostala v letu 1991 in temu primeren je tudi besednjak, ki ga uporablja in s katerim obravnava svoje kritike. In ta generacija se krčevito oklepa monopola nad interpretacijo te dobe, saj iz tega vleče svoj politični kapital.
O tem, kako se je razprodajalo javna stanovanja, kako so se zapirala podjetja in kako je dostop do zdravnika nehal biti samoumeven, z njihove strani ne bomo slišali. Kajti stanje, v katerem smo se znašli, je v veliki meri posledica prav desetletij zgrešenih politik v dobi tranzicije. Oni pa želijo napake te dobe zakriti pod praznim sklicevanjem na domoljubje, zganjanjem moralne panike in lovom na domnevne sovražnike.
Za to se namreč gre pri muzeju osamosvojitve: ali bomo prepustili skrb za kolektivni spomin zgodovinarjem, muzeologom in ostalim, ki so za to usposobljeni in ki razumejo, da zgodovina ni črno-bela.
Ali pa bomo še naprej prepuščali janšam, peterletom in kacinom, da v letu 2023 še naprej poveljujejo iz svojega vojnega štaba.
