»Pri sklicu seje o financiranju nevladnih organizacij in kulture ne moremo videti iskrenih, dobronamernih namenov. Gre za diskreditacijo nevladnega sektorja, ki jo v SDS vršijo že mnogo let in se je manifestirala tudi v dejanjih prejšnjega ministra za kulturo. Nevladne organizacije, samozaposleni v kulturi in sodobna umetnost so postali področje kulturnega boja in političnih obračunavanj. Že sam sklic seje, ki vsebuje dikcijo »kulturna elita«, je zavajajoč, neosnovan in žaljiv. Žaljivi zapisi glede filmov in diskreditiranje posameznih avtorjev v sklicu seje so nevredni razprave v državnem zboru na pristojnem odboru za kulturo.
To žal ni osamljena situacija. V javnem in političnem diskurzu se pogosto pojavljajo izkrivljeni pogledi na delo na področju kulture in nevladnih organizacij. Neprimeren in ponižujoč diskurz diskreditira njihovo požrtvovalno delo v pogosto zelo slabih pogojih in z nizkimi finančnimi sredstvi.
Ko nek politik individualno umetniško snovanje kar tako obsoja po svojih moralnih predispozicijah in vehementno razglaša osebne vrednostne sodbe, to ni umetnostna, strokovno podkovana kritika, ampak politikantsko blatenje.
Takšen diskurz in odnos do umetnost in kulture spominja na neke druge čase. Diskreditacija sodobne umetnosti, ki se ne sklada z določeno ideologijo. Oblastniki, ki si lastijo monopol nad presojo, kaj je primerno in kaj ne, brez da bi bilo to v najmanjši meri strokovno utemeljeno. Vse to ima – kot je zgodovina že pokazala in lahko vidimo ponovno danes – zelo velike posledice.
Od zgražanja nad deli od Gustava Courbeta do Édouarda Maneta na pariškem salonu, polemik ob izdaji Pohujšanja v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja, do razprav o financiranju kubističnih umetnikov, do napadov na avantgardna gibanja pri nas in v Evropi ter seveda razprav o izrojeni umetnosti v nacistični Nemčiji (in tudi pri nas).
Danes, leta 2022, se tako ponovno preganja umetnost in kulturo vsepovprek, povezuje nepovezljivo, vse zgolj za namen cenenega političnega obračunavanja.«
