Danes naši prijatelji in sosedi Italijani praznujejo dan spomina, praznik, ki je razglašen na dan podpisa pariških mirovnih pogodb, s katerimi so zavezniške sile s silami osi uredile povojne zadeve.
Italija podpis teh pogodb praznuje predvsem kot izgubo nacionalnega ozemlja in povod za množičen eksodus Italijanov, živečih v Sloveniji in Hrvaškem.
Dan spomina, uveljavljen leta 2005, se je v tem času postavil predvsem kot dan relativizacije grozot fašizma z domnevnim titoističnim terorjem.
Italijanski predsednik Sergio Mattarella je v včerajšnjem nagovoru pred praznikom poudaril, da se je skozi leta okoli trpljenja Italijanov pod jugoslovanskimi partizani dvignil zid molka in pozabe. V mislih je imel predvsem mit o fojbah, v katerih naj bi bilo pobitih na tisoče Italijanov, čeprav zgodovinske raziskave tega nikakor ne morejo potrditi. Še več, italijanski zgodovinarji, ki se s temo resno ukvarjajo, so preganjani. Proti Ericu Gobettiju, enemu izmed glavnih raziskovalcev območja, je bil letos organiziran celo poziv k javnemu pogromu. Pred bazoviško fojbo sta taisti Mattarella in nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor položila venec. S tem je italijansko relativistično mitologijo Slovenija tudi potrdila.
Letos je Mattarella naslavljal tudi predsednico sveta ministrov, Giorgio Meloni, voditeljico neofašistične stranke Bratje Italije.
Ena od zavez pariških mirovnih pogodb je bila tudi vsakršna prepoved obujanja fašizma in organiziranja strank s tako ideologijo. Italiji je na tem področju mojstrsko uspelo spodleteti, saj se neofašizem iz dneva v dan krepi, med drugim s shodi, na katerih ne manjka rimskih pozdravov, in vse pogostejšo javno retoriko tovrstnih organizacij.
Tisto, kar je uspelo italijanskim desnim vladam, je v resnici okoli fašizma dvigniti zid relativiziranja in preusmerjanja. Pred leti je praznik zaznamovalo predvajanje filma Red land, ki je dvignil veliko prahu med Slovenci tu in onkraj meje zaradi enostranskega prikaza vojnih grozodejstev. V zadnjih letih se je produkcija takih, predvsem igranih vsebin, ki “osvetljujejo” postfašistično obdobje na način, da dogajanja pred 8. septembrom oziroma 25. julijem 1943 preprosto pozabijo. Letos se še ena podobna produkcija z avtobusom giblje po italijanskih krajih kot nekakšna “politična nastava” ali ideološka prevzgoja.
Čas vojne je čas grozot. Dandanes jih lahko spremljamo v živo preko družbenih omrežij in dejansko vidimo, kakšne posledice imajo. Kot take so vojne predvsem grozote, iz katerih bi se morali učiti. Morale bi biti kot najbolj boleče brazgotine, ki ostanejo dosmrten opomnik na nesrečo.
Zaradi tega jih ne bi smeli zlorabljati za izključno politične namene. Ob vsesplošnem vzponu skrajne desnice po Evropi se moramo tega še bolj zavedati.
