Foto: Matija Sušnik, DZ
Danes smo na odboru popravili poimenovanje osrednjega praznika Primorske na način, da ustreza zgodovinskim dejstvom in je skladen s tem, kako ga že od nekdaj praznujemo Primorci in Primorke.
Obeleževanje dneva priključitve (in ne vrnitve) je od nekdaj del primorske tradicije in kolektivne identitete. Ta termin brez izjeme uporabljajo vse primorske občine, borčevska društva in združenja, ki organizirajo slavnostne prireditve. Edino prav je, da tudi nacionalna raven (oziroma “Ljubljana”, če hočete) razume in pripozna naše tradicije.
Bojazen, da bi izraz priključitev Primorske povzročil neugodne mednarodnopravne in politične posledice, je popolnoma neupravičena in razkriva vse preveč hlapčevski odnos, ko gre za nerazrešena vprašanja z Rimom. Prav nam daje mednarodno priznana Pariška mirovna pogodba in prav nam dajejo zgodovinska dejstva, zapisi in razlage priznanih zgodovinarjev vseh vpletenih narodnosti.
V kolektivni identiteti Primorcev je priključitev izid dolgoletnega in požrtvovalnega boja za narodne pravice. Preživeli smo desetletja poitalijančevanja in represije, požigov in škvadrističnih pohodov ter navsezadnje še drugo svetovno vojno. Ne zgolj preživeli, s TIGR-om in Borbo ter v soseščini z bližnjo Labinsko republiko smo bili prvi v Evropi, ki smo se uprli. Skozi upor smo si izborili ne zgolj pravico, da govorimo svoj jezik in kulturo, ampak tudi zgradimo svobodno in enakopravno družbo. Vse to je privedlo do priključitve.
Pozdravljam, da za zakonom skupaj stojijo vsi koalicijski primorski poslanci in poslanke. Se vidimo 15. septembra.
