Vlada ponovno poskuša uzakoniti posebne sankcije za kritike predsednika vlade in drugih najvišjih predstavnikov oblasti (ter njihovih bližnjih). Potem ko je po ogorčenem odzivu javnosti in napovedi referenduma padel poskus, da bi v Zakonu o javnem redu in miru posebej strogo obravnavali protestnike, ki bi ostreje kritizirali predstavnike oblasti, podobno določitev poskušajo uvesti v novelo kazenskega zakonika, ki je trenutno v zakonodajni obravnavi.
Obstoječi kazenski zakonik (KZ-1) opredeljuje kaznivo dejanje grožnje na način, da se pregon začne na predlog oškodovanca. Predlagana dopolnitev tretjega odstavka 135. člena KZ-1 pa spreminja člen tako, da se bodo primeri groženj najvišjim predstavnikom države in njihovim bližnjim obravnavali po uradni dolžnosti.
Predlagani člen je sporen z dveh vidikov. Prvi je, da se začetna ocena o tem, ali gre v danem primeru res za grožnjo, prestavlja z žrtve na organe pregona. Dosedanja ureditev je tu povsem ustrezna. Oškodovanec mora podati zgolj predlog za začetek kazenske obravnave, to lahko stori celo ustno. Tudi to, da gre za najvišje predstavnike države in njegove bližnje, te osebne komponente dojemanja resničnosti grožnje ne spremeni.
Drugi sporni vidik je ustvarjanje nove kategorije oškodovancev oz. žrtev. Dodatna zaščita najvišjih predstavnikov oblasti in njihovih bližnjih zaradi groženj ni potrebna, ampak predstavlja sporno ustvarjanje različnih pravnih standardov za različne skupine prebivalstva in s tem ustvarjanje dveh kategorij prebivalstva. Enakega mnenja je tudi Vrhovno državno tožilstvo RS, ki je zapisalo, da je sprememba ustavno sporna, krši načelo enakosti pred zakonom in da ni nobenega vzdržnega ali prepričljivega argumenta za predlagano različno obravnavo državnih funkcionarjev in vseh ostalih. Vladni uslužbenci so poleg tega posebej varovana skupina ljudi, ne pa neka posebej ranljiva ali ogrožena skupina, ki bi potrebovala strožjo ureditev.
Predlagana ureditev nasprotuje tudi sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), po kateri morajo nosilci visokih političnih funkcij prenesti več (tudi grobe in pretirane) javne kritike in ne manj, kot to velja za običajne ljudi brez javnih funkcij. ESČP je tudi večkrat izrecno poudarilo, da zagotavljanje večje pravne zaščite najvišjih predstavnikov države s posebnim zakonom praviloma ni v skladu z duhom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Meja med grožnjo in kritiko je hitro zabrisana, zato moramo biti pri tem previdni. Prav lahko bi se zgodilo, da bi represivni organi tudi kritiko najvišjih predstavnikov oblasti dojeli kot grožnjo in po uradni dolžnosti začeli s pregonom. To pa lahko nevarno ogrozi svobodo kritike in javne besede. Posledično se bodo ljudje zatikali v samocenzuro in kritika oblasti bo izrečena le še zasebno.
V Levici odločno nasprotujemo ponovnemu poskusu zatiranja svobode mišljenja in ustvarjanja posebne zaščite za politično elito, zato z amandmajem k predlogu spremembe Kazenskega zakonika predlagamo črtanje škodljive represivne določbe. Kot demokratični socialisti bomo vedno nasprotovali predlogom, ki znižujejo oz. otežujejo ljudem sodelovanje v javni razpravi, kar je osnovni predpogoj za resnično demokratično družbo.
