V Levici se poklanjamo spominu na Ljubljano, mesto heroja, ki je preživelo drugo svetovno vojno obdano z žico. V isti sapi opozarjamo, da slednja nikakor ni samo spomin na tegobe preteklosti, ampak še kako aktualen politični problem sedanjosti, ki ga moramo nemudoma poslati tja, kamor sodi: na smetišče zgodovine. Naj zanamcem služi v spomin in opomin na čase, ko smo se družno uprli ugašanju človečnosti. In zmagali.
Vsako leto se prebivalci in obiskovalci glavnega mesta odpravimo na pohod po Poti ob žici oziroma Poti spominov in tovarištva. Tradicionalni, letos že 62. pohod, obeležuje spomin na obdobje med januarjem 1942 in osvoboditvijo v maju 1945. Natanko 1.171 dni je Ljubljana preživela obdana z žico, katere namen je bila zadušitev protifašističnega upora, ki je med okupacijo tlel v mestu.
Prireditve, kot je Pot ob žici, so pomembne, saj predstavljajo spomin na težavne zgodovinske okoliščine, v katerih je ljudstvo pokazalo pogum in vzelo usodo v svoje roke. Žal so spominska obeležja polpretekle zgodovine že vse od razpada Jugoslavije tarča različnih poskusov izbrisa, odstranitve, tudi skrunitve. To se je, na primer, zgodilo pred zgolj nekaj tedni v Kidričevem, kjer je bil v nasprotju s kulturnovarstveno zakonodajo odstranjen spomenik Borisu Kidriču.
Letošnje poti smo še posebej veseli, saj gre za prvi pohod, odkar je pobuda občinske svetnice Levice Nataše Sukič za ponovno namestitev spominskih jamborov ob poti padla na plodna tla v ljubljanskem mestnem svetu. Jambori, ki so stali na mestih, kjer pot seka mestne vpadnice, so bili odstranjeni leta 1991 pod pretvezo “prebarvanja”, ki ga nismo nikoli dočakali. Letos bo pohodnike tako že dočakal prvi ponovno nameščeni jambor.
Žal pa ugotavljamo, da je postala osvobojena Ljubljana v 21. stoletju del z žico obdane Slovenije. Gre za prav to žico, zaradi katere so v reki Kolpi ugasnila življenja več beguncev, v tragični reprizi nesreč, ki jim v Sredozemskem morju ni videti konca. Hkrati je žica generator občutka strahu in nevarnosti, s katerim je vlada v tem mandatu upravičevala zaostrovanje represivne politike. Navsezadnje pa žica na meji trga tudi dolgoletne maloobmejne prijateljske vezi, škoduje lokalnemu turizmu ter ovira migracijske poti več ogroženih živalskih vrst, da nesmotrnih stroškov postavitve in vzdrževanja sploh ne omenjamo.
V Levici kot najbolj sprevrženo ocenjujemo to, da bomo imeli današnji pohodniki na poti ob žici verjetno priložnost srečati natanko tiste politike, trenutno v predvolilnem pogonu, ki so se leta 2015 odločili za postavitev žice na južni meji ter s tem popolnoma spregledali zgodovinsko lekcijo, ki jo daje vsakoletni pohod.
Dejstvo, da uporablja Miro Cerar za žico na meji izraz “tehnične ovire”, ne spremeni ničesar. Gre za iracionalen in nehuman ukrep, ki v ničemer ne prispeva k reševanju begunske problematike in je namenjen zgolj zastraševanju domačega prebivalstva. V Levici se zavezujemo, da bomo tudi v prihajajočem mandatu povzdignili glas za njeno odstranitev. Ob tem dodajamo, da je potrebno begunsko problematiko reševati pri viru, na kriznih žariščih širšega Bližnjega vzhoda, soočanje z usodo “prišlekov” – beguncev, ljudi! – pa zastaviti na humanitarni osnovi ter takšen pristop aktivno zagovarjati tudi na vseevropski ravni.
Današnja Pot ob žici je zato več kot zgolj še eden v nizu družabnih športno-rekreacijskih dogodkov. Je tudi politična gesta. Če je ne dojemamo kot takšne, se nam lahko kaj hitro zgodi, da bodo ob zgodovinski spominski poti nekoč rasle nove bodeče žice.
