V sredo, 18. oktobra se je odprl elitni stanovanjski kompleks Schellenburg. S tem se končuje še en v nizu zasebnih projektov, ki iz Ljubljane namesto prijetnega in dostopnega doma za prebivalke in prebivalce ustvarjajo igrišče za zasebne investitorje in nepremičninske špekulante.
Kompleks luksuznih stanovanj in poslovnih prostorov je nastal na področju nekdanjega Kolizeja, ki je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena, nekaj časa je bil tudi spomenik državnega pomena. Ob rušitvi je bilo zasebnemu investitorju predpisano, da mora v novi zgradbi ohraniti določen delež javnega programa in zaščititi spomin na kulturno dediščino, ki je stala na tem področju. V “novem Kolizeju” naj bi tako nastala večnamenska kulturna oziroma prireditvena dvorana v velikosti 600 m2, v katero bi bili vključeni tudi elementi originalnega Kolizeja. Leta 2021 pa je ministrstvo za kulturo odpravilo ta pogoj in skupaj z občino Ljubljana tlakovalo pot popolnemu izbrisu kulturne dediščine s tega prostora in izgradnji luksuznih stanovanj.
Stanovanja v kompleksu Schellenburg se prodajajo po – tudi za Ljubljano, ki se po cenah nepremičnin uvršča v vrh evropskih prestolnic – neverjetnih cenah. Še danes je na voljo stanovanje za več kot štiri milijone evrov oziroma okoli 15 tisoč evrov na m2. Tudi cene drugih stanovanj se gibljejo okoli 10 tisoč evrov na m2. Če na hitro preračunamo, bi moral posameznik z minimalno plačo za en sam kvadratni meter takšnega stanovanja delati skoraj eno leto, posameznik s povprečno plačo pa več kot pol leta – če pri tem nobeden od njiju ne bi zapravil niti evra.
“Elitnih”, “luksuznih”, “nadtandardnih” stanovanj se v Ljubljani gradi vedno več; ob tem pa še vedno ostaja veliko pomanjkanje takšnih, ki bi bila dostopna širšemu krogu prebivalk in prebivalcev. Z ukrepi na državni ravni si Levica prizadeva za izgradnjo čim večjega števila novih javnih najemnih stanovanj in večjo dostopnost že obstoječega stanovanjskega fonda dolgoročnim najemnikom.
Svojo vlogo pri razvoju mesta za prebivalke in prebivalce, ne za interese kapitala pa mora odigrati tudi Mestna občina Ljubljana. Na prvem mestu s proaktivno zemljiško politiko – na primer po zgledu bližnjega Gradca, kjer občinskih zemljišč ne prodajajo špekulantom, temveč jih ohranjanjo v občinski lasti in celo kupujejo nova, na njih pa razvijajo lastne projekte dostopne stanovanjske gradnje in javnih storitev. In na drugem mestu s premislekom o prioritetah porabe občinskega denarja. Prebivalkam in prebivalcem namreč prav nič ne koristijo nove milijonske investicije v kulturno ali športno infrastrukturo (Center Rog, kopališče Ilirija …), če si kmalu ne bomo več mogli privoščiti življenja v “najlepšem mestu na svetu”.
Foto: akcija “Nimam 3k za m2” iz časa pred lanskimi parlamentarnimi volitvami.
