»Ker je narod primaren, nacija sekundarna, država terciaren pojav, je jasno, da se narod ne nacija ne moreta ravnati po državi, marveč narobe. Kajti država ni cilj, ampak sredstvo. Zato kulturna avtonomija ni nikak privilegij ali milost, marveč dolžnost, ki jo mora država upoštevati, če noče, da postane njena oblika čimbolj razvoju nasprotna. Razvoju nasprotne oblike se namreč zrušijo.«
– Srečko Kosovel
Ob slovenskem kulturnem prazniku čestitamo in obenem spomnimo, da še ni minilo leto dni, kar so kulturne ustanove spet (in v resnici zgolj na pol) lahko odprle svoja vrata. Kultura se ni znašla zgolj v primežu epidemije, temveč jo pesti še zapostavljanje trenutne vlade. Ob odsotnosti dialoga in dejstvu, da je kulturni sektor že leta zaznamovan z odsotnostjo sistematične kulturne politike in strateškega premisleka.
V času epidemije se je pokazalo, kako ključno je, da javno dobro ostane družbena in ne zasebna domena. Pokazalo se je, kako pomemben je enak dostop do kulture in umetnosti za vse in kako veliko vlogo ima v času družbenih in osebnih stisk za občestvo.
V Sloveniji imamo mnogo izjemnih, mednarodno priznanih ustvarjalcev in ustvarjalk, institucij in producentov, ki bi jih morala država podpirati in ustvarjati spodbude za njihovo delovanje.
Žal zadnja leta vidimo ravno obratno!
V zadnjih dveh letih se je razmerje med kulturo in politiko zaostrilo do skrajnosti, kulturna sfera je postala “bojno polje” za prevlado konservativnih sil in retradicionalizacijo.
V javnem in političnem diskurzu se pogosto pojavljajo politično spodbujeni izkrivljeni pogledi na status dela na področju kulture, ki profesionalno delo predstavljajo kot konjiček in mu s tem odvzemajo legitimnost profesionalnega obstoja, predvsem urejenih delovnih pogojev in dostojnega plačila.
V resnici pa je zaostrovanje neoliberalne politike potisnilo premnoge kulturne delavke in delavce v prekarna delovna razmerja, kar se je v obdobju trenutne vlade še poslabšalo, saj mnogi svojega poklica v času pretrganih stikov in združevanja niso mogli opravljati in so si delo morali iskati v drugih panogah.
Ob kulturnem prazniku zahtevajmo, da postavimo kulturo v središče družbe! Vsak dan, ne le za 8. februar. Zahtevajmo, da bosta kultura in umetnost dostopna vsem in nenehni del naših življenj. Zahtevajmo, da ne bosta več več marginalizirani. Zahtevajmo, da bodo vsi delavke in delavci na področju kulture in umetnosti imeli ustrezne pogoje za delo in primerno plačilo. Zahtevajmo, ministra ali ministrico za kulturo, ki ne bo sovražnik umetnosti in kulture, ampak njen glasnik in sogovornik.
Naj bo dan kulture vsak dan!
