Vse od začetka epidemije je eno ključnih vprašanj, kako organizirati izobraževanje na daljavo; kako poskrbeti, da bodo osnovnošolci, srednješolci in študenti uspešno zaključili razrede oziroma letnike; ter kdaj in kako naj se izobraževalne ustanove ponovno odprejo.
Ob tem je treba opozoriti na nejasna, neživljenjska in pogosto prepozna navodila pristojnega ministrstva in zavoda za šolstvo, ki vodstva ustanov ter zaposlene v vzgoji in izobraževanju postavljajo pred skoraj nepremagljive izzive. Obenem izobraževanje na daljavo že ves čas epidemije v nemogoč položaj postavlja starše šoloobveznih otrok, predvsem tiste iz socialno šibkejših okolij.
Pristojne ustanove se vedejo, kot da so vsi šolajoči v enakem položaju, kot da imajo vsi dostop do ustreznih orodij in pripomočkov za šolanje na daljavo, kot da je vsem osnovnošolcem in srednješolcem vedno na voljo pomoč njihovih staršev, kot da se pri izobraževanju na daljavo spreminja le metoda, ne pa celoten koncept šolanja. In tako odgovorni pričakujejo, da se bo brez večjih težav izvajalo tudi ocenjevanje na daljavo, da bodo dijaki kot vse generacije do sedaj opravljali maturo. In da se bodo v šolo še letošnje šolsko leto vrnili le najmlajši, da lahko gredo njihovi starši čimprej nazaj v službo, ostali pa naj se znajdejo, kot pač lahko.
Šola naj bi med drugim skrbela tudi za zmanjševanje socialnih razlik. Že od začetka epidemije pa so učenci, dijaki, študentje postavljeni v izrazito neenake, neenakopravne položaje tako glede tehnične opremljenosti in znanja kot glede podpornega družinskega oziroma socialnega okolja. Kako se lahko na maturo enakovredno pripravljata dijak iz premožne družine, ki mu je na voljo najsodobnejša tehnična oprema, poleg tega pa mu pri učenju neposredno pomagajo tudi starši, ki v tem času delajo od doma, in dijakinja iz socialno ogrožene družine, ki se v času epidemije poskuša učiti v pretesni otroški sobici, hkrati pa mora skrbeti še za mlajše sorojence, saj starši tudi v času epidemije hodijo v službo? Takšnih primerov, takšnih neenakosti, takšnih anomalij je mnogo – v času krize pa so še posebej izrazite.
In namesto da bi se vlada, ministrstvo za šolstvo in drugi pristojni ukvarjali z vprašanjem, kako poskrbeti, da se v času epidemije socialne in izobraževalne razlike med učenci, dijaki oziroma študenti ne bi še poglobile, tako zaposlenim v izobraževalnih institucijah kot staršem šoloobveznih in vrtčevskih otrok na dnevni ravni posredujejo neživljenjska navodila in pomankljive informacije.
S tem dokazujejo predvsem, da nimajo stika z dejanskim vzgojno-izobraževalnim procesom, ki se odvija v šolah in drugih ustanovah, da niso pripravljeni prisluhniti ne strokovnjakom ne učiteljem in učiteljicam ter da je njihov cilj pravzaprav le izpeljati šolsko leto do konca glede na veljavne predpise, ne upoštevajoč dejansko situacijo.
