In memoriam, Jože Mencinger

Luka Mesec je ob smrti dr. Jožeta Mencingerja zapisal naslednje besede:

Jožeta Mencingerja sem spoznal pred desetimi leti, od vseh slovenskih ekonomistov se je najbolj glasno zavzel proti neoliberalizmu, uničevanju socialne države in privatizaciji državnih podjetij, ki nam jih je takrat narekovala Evropska komisija.

Danes se mu podtika marsikaj, bil naj bi celo “oče tajkunov”, kot na dan njegove smrti pišejo SDS-ova omrežja za kompromitacijo. Resnica je precej drugačna. Mencinger, ki je bil sicer v sklepni fazi Jugoslavije velik kritik takratnega sistema samoupravljanja, češ da je to “živi pesek, v katerega se pogreza slovensko gospodarstvo”, je kot gospodarski minister v prvi po-osamosvojitveni vladi zagovarjal unikaten pristop. Ostro je zavračal divjo privatizacijo, ki so jo izvajali praktično v vseh nekdanjih socialističnih državah in se zavzemal za mešano in postopno tranzicijo: zdravstvo, šolstvo, infrastruktura naj bi ostali javni, v podjetjih pa zagovarjal vzpostavitev skladov, katerih lastniki bili delavci in poslovodstva. Na ta način bi podjetja – in z njimi kapital – ostali v domači lasti, zaposleni pa bi bili vključeni tako v upravljanje kot v lastništvo. Pri tem se je oziral po najsodobnejših pristopih ekonomske demokracije.

Njegov pristop je bil poražen, tudi s pomočjo demagoškega nastopa ameriškega svetovalca J. Sachsa – ki ga je sam sicer v TV soočenju porazil. Takrat je odstopil kot gospodarski minister, kar si je kasneje štel kot veliko napako. S tem je tranzicijo – in usodo Slovenije – prepustil svojim nasprotnikom. V letih, ko sem ga spoznal, je ugotavljal, da smo zaradi tega namesto, da bi tranzicija prinesla odgovorno lastništvo v slovenska podjetja na področjih odgovornosti in upravljanja prišli z “dežja pod kap”(Mladina, alternative 2014).

Sam sem ga doživel predvsem kot človeka, ki je bil pripravljen kljubovati času, trendom in se upirati popularnemu mnenju – zato si je skozi leta nakopal veliko sovražnikov. A bil je človek načel. Idejno je bil neomajen socialni demokrat, zagovarjal socialno državo, mešano gospodarstvo in politiko nacionalnega interesa. Svet okoli njega se je spreminjal hitro, sam je znal stati na mestu. Nasprotoval je tajkunizaciji, špekulativnemu kapitalizmu (ki ga je, kot njegov idejni oče John M. Keynes imenoval “kazino kapitalizem”), vstopu Slovenije v Nato in vstopu v evroobmočje. Ko se je njegova kritika evra in neoliberalizma v krizi po 2008 izkazala za tehntno, je v šali dejal: “saj veste, sem kot ura, ki stoji na mestu. Dvakrat na dan je točna”.

Danes se je njegova ura zares ustavila. A njegova intelektualna poštenost, načelnost, socialna usmerjenost in klenost bodo živele večno. Mi pa se bomo poskusili učiti tako iz njegovih dognjanj kot njegovih napak – da nekoč zgradimo Slovenijo, kakšno si je tudi on sam želel: z ekonomsko demokracijo in gospodarstvom po meri človeka.

Deli.