Gospod Pečečnik se je nedavno začudeno povprašal, kje in kako je postal kapitalist. Mogoče je čas, da ponovimo osnove.
Kapitalist je izraz za subjekt, ki ima v lasti ali upravlja proizvodna sredstva za ustvarjanje bogastva. Gre za družbeno skupino, ki si rada pripenja zasluge: kako so podjetniki in menedžerji tisti, ki ustvarjajo bogastvo, prevzemajo tveganja, zagotavljajo službe in tako naprej. Gospod Pečečnik se je recimo opisal kot garažnega podjetnika iz Šmarce.
Problem takšne perspektive je, da popolnoma zamolči vlogo delavcev, brez katerih ni ustvarjanja presežne vrednosti – vrednosti, ki nastane tako, da si jo prilasti lastnik kapitala v zameno za plače, od katerih živijo tisti, ki z lastnim delom presežno vrednost ustvarijo. Podjetje brez kapitalista lahko obstaja, brez zaposlenih pač ne.
Posledica tovrstnih podjetniških (samo)hvalospevov je način, kako se že desetletja gleda na delavce in delavke. Ti postanejo zgolj ena izmed surovin v proizvodnem procesu, ki predstavlja strošek, ki ga je treba čimbolj znižati. Zato smo dandanes priča napadom ob povsem razumnem ukrepu, da se morajo dvigniti tudi plače, če nočemo, da zaostajajo za rastočimi cenami osnovnih potrebščin, ki jih zaposleni potrebujejo za preživetje.
Enako se zgodi ob vsaki pobudi, da poleg poštenega plačila za pošteno opravljeno delo začnemo kot skupnost skrbeti tudi za bolj zdrava in spodbudna delovna okolja:
Na ministrstvu za delo pripravljamo okvir za prostovoljno uvedbo 30-urnega delovnega tedna brez zmanjšanja plač. Zato, ker je možno v kakšni panogi enako količino dela opraviti v šestih kot v osmih urah, dve uri prostega časa več pa pomeni več zadovoljstva in manj iztrošenosti. Napadeni smo, da gre za spodbujanje lenobe.
Prav tako postavljamo na noge direktorat za ekonomsko demokracijo, ki bo spodbujal delavsko lastništvo, ustanavljanje zadrug in praktično udejanjanje sicer naprednega zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Ker so prav zaposleni tisti, ki dobro razumejo svoj delovni proces in jim je zdravo delovanje njihovih podjetij v neposrednem interesu. Napadeni smo, da gre za prikrito zaseganje lastnine.
Predstavniki kapitala, po drugi strani, izkoriščajo izjemen javni prostor in družbeni vpliv, ki ga imajo na voljo, da v nedogled ponavljajo, kako so davki previsoki. In tako smo skozi desetletja davke in prispevke predvsem po neoliberalno nižali. Kar ima posledice, ko gre za soočanje z rastočo družbeno neenakostjo, razpadanjem zdravstva ali stagnacijo pokojnin.
Tako ne moremo več naprej. Zato priporočamo, naj si domači zastopniki kapitala pogledajo, kaj počnejo kapitalistične družbe drugod. Kajti socialistična Levica nima težav s tem, da pohvali, koliko zadrug je v ZDA, kako eksperimentirajo s skrajševanjem delovnega časa v Skandinaviji ali kakšne delavske pravice in zaščite uživajo zaposleni v Avstriji.
