Milan Jakopovič: Socialna politika ne sme biti samo zbirka obrazcev, temveč sistem, ki mora znati prepoznati resnične razmere, v katerih ljudje živijo.
Spreminjamo definicijo enostarševske družine. Sprememba izhaja iz dejstva, da otrok nima ‘drugega starša’ zgolj zato, ker prejema simbolično (milo rečeno) preživnino ali nadomestilo iz sklada ali pa, ker se lahko vsakih nekaj mesecev vlaga novo izterjavo zaradi neplačil.
Če drugi starš dejansko ne prispeva k preživljanju ali prispeva le v višini, ki ne zadošča niti za osnovne potrebe, potem otrok v resnici živi v enostarševski družini.
Status enostarševske družine pomeni 30-odstotno povečanje otroškega dodatka. Zdaj to pravico dobijo tudi otroci, ki živijo z enim staršem in dejansko nimajo materialne podpore drugega. Gre za približno 8.000 otrok.
V Levici smo predlagali tudi zvišanje tega odstotka s 30 na 50. To bi ublažilo višjo stopnjo tveganja revščine pri enostarševskih družinah, ki je tudi 4-krat višja kot pri dvostarševskih. Žal za kaj takega ni potrebne politične volje. To je napačno mesto, kjer bi nas moralo skrbeti za finančne posledice.
Vseeno pa s tem popravljamo položaj otrok, ki so doslej izpadali iz zaščite zaradi preozke in formalistične razlage.
S tem ne razbremenjujemo odgovornosti drugega starša. Skrbimo pa za to, da otrok ne nosi posledic neodgovornosti odraslih.
