V teh dneh se estradnica in aktivistka Jadranka Juras sooča s kritikami, češ da je Slovensko vojsko obtožila pobijanja civilistov. Izvijanje domačega vojaškega vrha, da ni slovenski vojak še nikogar ubil, je skrajno dvolično, če smo po drugi strani podporniki in aktivni udeleženci vojaških operacij, ki (če se omejimo zgolj na tako imenovano vojno proti terorju) potekajo že 20 let in so doslej po svetu zakrivile okoli pol milijona smrtnih žrtev.
Pod nadaljevanje izjave Jadranke Juras se lahko zgolj podpišemo »Velika odgovornost je to, da naši vojaki sploh hodijo nekam, kjer ne branijo Slovenije, vendar so vpleteni v globalno vojno proti terorizmu, ki traja že od leta 2001 in ji ni videti konca. Za to je samo Amerika porabila okoli šest bilijonov ameriških dolarjev. Dejstvo je, da je vojna industrija dobička in dejstvo je, da je čas da se Nato kot organizacija znotraj tega reformira, zaenkrat je videti kot da služi izključno imperializmu in industriji orožja.«
Dober primer sodelovanja Slovenije pri tem je udeležba Slovenske vojske v Afganistanu. Od leta 2004 do vključno 2019 je Slovenija za sodelovanje v okupaciji Afganistana porabila 48 milijonov evrov. Afganistanski vojski z nepreglednim seznam kršitev človekovih pravic je med leti 2003 in 2011 donirala za 7,6 milijona evrov orožja in streliva. Poleg tega je od leta 2009 naprej v posebni Natov sklad za to vojsko vplačala še 3 milijone evrov. Skupaj slabih 59 milijonov evrov za vojno v Afganistanu. V vsem tem času je Slovenija za humanitarno in razvojno pomoč Afganistanu namenila zgolj 2,2 milijona evrov. In v vsem tem času sta se vojna v Afganistanu in nasilje nad civilisti samo stopnjevala. Slovenska vojska res v Afganistanu (na srečo) ni ubila nikogar, je pa bila nekajkrat vpletena v spopade. Je pa bila pa v tem konfliktu vseskozi podporna sila Nata in je urila provladne sile, ki so iz leta v leto pobile več civilistov. Napak je seveda krivdo za to pripisovati Slovenski vojski. Ta samo izvršuje to, kar ji naloži politični vrh. So pa za to krivi politiki Toninovega kova, ki Slovensko vojsko na takšne operacije pošiljajo.
Nadaljnemu izvrševanju teh zgrešenih politike so namenjene tudi načrtovana nabava 780 milijonov evrov vojaške opreme, katere večinski del, 408 milijonov, sestavljajo oklepniki. Ti za obrambo pretežno gozdne in gorate države, kot je Slovenija, niso racionalna izbira. So pa nepogrešljiva oprema za soočanje vojakov z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi, zasedami in drugimi posledicami vojaških intervencij v tretjem svetu, ki puščajo za seboj dolgoletne okupacije, državljanske vojne in tleče konflikte.
Stališče Levice zato ostaja jasno: Slovenija ni ogrožena varnostno. Tega niti vladni predstavniki nikoli niso zanikali. Če hočemo. da tako ostane, se ne zapletajmo v geopolitična obračunavanja svetovnih in regionalnih vojaških sil. Je pa Slovenija ogrožena zdravstveno, socialno in družbeno – zato se še naprej borimo za referendum, na katerem bo državljanom omogočeno zahtevati, da se 780 milijonov nameni za pomembnejše cilje, ki jih ta trenutek nikakor ne manjka. Probleme t.i. “nestabilnih držav”, “kriznih območij”, “terorizma” in tako naprej, pa ne rešujemo s slepo podporo imperilanim politikam, ki so vse te probleme ustvarile, ampak z iskrenimi prizadevanji za mir, sprejemom beguncev iz teh območij, vojnimi reparacijami, humanitarno pomočjo, zlasti pa omogočanjem avtonomnega razvoja opustošenih območij.
Vključi se v dogajanje: prepovedanireferendum.si
