?: Scott Nelson / Getty Images
20. marca leta 2003 je “Koalicija voljnih” pod vodstvom ZDA zagrešila invazijo na Irak. Ameriški vojaški vodje so invazijo utemeljevali s ponarejenimi dokazi svojih obveščevalnih služb, češ da Irak poseduje orožje za množično uničenje. Kasneje je preiskava Združenih narodov pokazala, da teh dokazov ZDA niso v resnici imeli. Te invazije Varnostni svet ZN ni odobril, toda ZDA so se z zaveznicami vred požvižgale na mednarodno pravo in začele nelegalno vojno, katere posledice se močno čutijo še danes. Povzročila je ogromno trpljenja in skupno okoli en milijon smrtnih žrtev, imela pa je tudi uničujoče posledice za politično situacijo na Bližnjem vzhodu.
Pandorina skrinjica se je odprla – resda nedemokratična, vendar stabilna iraška država je povsem propadla in je do danes v ruševinah. Uničenje je imelo domino učinek destabilizacije regije, porinilo prebivalstvo preko roba obupa, s tem pa terorističnim in paravojaškim skupinam v širši regiji neznansko olajšalo novačenje. Invazija na Irak je eno ključnih dejanj v novem obdobju v ameriški zunanji politiki, ki sedaj že preko dveh desetletij temelji na »neskončnih vojnah«, bombardiranjih, okupacijah in ignoriranju mednarodnega prava ter svetu prinaša begunski val za begunskim valom.
Združene Države Amerike vztrajajo, da so napadle Irak, ker naj bi s Sadamovim orožjem za množično uničenje ta predstavljal grožnjo mednarodnemu miru in varnosti, toda ponovno so pokazale, da sveta ne varujejo, temveč so grožnja one same. Razlogi za vojno in nasploh vmešavanje na Bližnjem vzhodu seveda niso »širjenje demokracije« ali nesebično ohranjanje mednarodnega miru, temveč izkoriščanje obsežnih iraških naftne rezerv, ohranjanje dolarja kot svetovne rezervne valute in utrjevanje statusa ZDA kot vodilne svetovne sile. Ti kapitalski interesi so brezbrižni do Iračanov, prebivalcev sosednjih držav in nenazadnje samih državljanov ZDA, in ne končajo se pri Iraku.
Tistih 780 milijonov evrov, ki jih želi vlada na vsak način porabiti za omenjene misije – saj je načrtovana oprema za domačo rabo neustrezna – in po novem celo omogočiti obrambnemu ministru neomejeno trošenje za nakup orožja, je neposredno povezanih z morilsko politiko invazije na Irak. Ta se je začela na današnji dan pred osemnajstimi leti. Prvi Iračani in Iračanke, ki od rojstva niso poznali drugačnega življenja od vojne, okupacije, strahu in razsula, so z današnjim dnem polnoletni. Davno je že čas, da odraste tudi naša zunanja politika in ustvarjanje takšnih izgubljenih generacij zavrne in obsodi, država pa sredstva nameni odpravljanju posledic krize in v smiseln razvoj doma ter razvojno pomoč drugod.
