V Levici smo v sodelovanju s poslansko skupino SD in s podpisi poslancev LMŠ, SAB in nepovezanih poslancev danes vložili že drugo interpelacijo v letošnjem letu zoper delo šolske ministrice, katere prvopodpisani je dr. Matej T. Vatovec. Interpelacija obsega sedem točk, in sicer:
- Opustitev dolžnega ravnanja z neodgovornim zanemarjanjem priprav na šolsko leto 2021/2022 v znanih epidemioloških razmerah;
- Podcenjujoč, izključujoč in ignorantskki odnosa do strokovne in zainteresirane javnosti, šolskih sindikatov in civilne družbe ter nesposobnosti usklajevanja epidemioloških ukrepov v sistemu vzgoje in izobraževanja;
- Ponižujoč in nestrokoven odnosa do znanstvenoraziskovalne dejavnosti;
- Zapostavljanje družbenih interesov na področju visokega šolstva in uničevanje internacionalizacije;
- Zanemarjanje področja športa, športnikov in športnih organizacij;
- Neobčutljivost za duševno in telesno zdravje otrok in mladine;
- Škodljiva, nespametna in politično motivirana ukinitev Šole za ravnatelje.
Dr. Matej T. Vatovec: ”Simona Kustec je imela pol leta časa od zadnje interpelacije, da stori tisto, kar je obljubila – pripravi in s šolskim poljem uskladi vse potrebno, da bo 1. september stekel brez težav. Tudi tokrat je pogrnila in prioriteto videla v udeležbi na Olimpijskih igrah. Ker ministrica ne opravlja svoje funkcije in je očitno nesposobna, predlagamo njeno razrešitev.”
Šole in vrtci so novo šolsko leto pričakali v popolni zmedi
Ministrica Simona Kustec, ministrstvo, ki ga vodi in vlada kot celota en teden pred začetkom šolskega leta niso imeli jasne strategije oziroma navkljub znanim dejstvom niso sprejeli odločitve o načinu poteka pouka in načinu preprečevanja okužb. Ministrica je v razmerah povečevanja okužb in nezadostne precepljenosti navkljub vsem informacijam in priporočilom stroke opustila dolžno ravnanje ker ni niti organizirala infrastrukturnih prilagoditev niti ni oblikovala smernic, po katerih bi lahko šole takšne prilagoditve izpeljale same. Celotna področja izobraževanja so pod to ministrico prepuščena sama sebi. Tako vrtci, osnovne šole, srednje šole kot visoko šolstvo. Praktično od začetka epidemije v opoziciji opozarjamo na nesposobnost ministrice, na nepripravljenost šolskega sistema na napovedane in pričakovane okoliščine ter na nenehno nejasno in pomanjkljivo komuniciranje in sodelovanje z deležniki v sistemu. Slabo načrtovanje začetka šolskega leta, nezadostna precepljenost zaposlenih in dijakov, odsotnost infrastrukturnih prilagoditev in kadrovskih okrepitev ter nejasnosti in zakasnelost podajanja točnih informacij vodstvom vzgojno-izobraževalnih zavodov bo pomenilo večje tveganje za prenos okužb v šolah in vrtcih ter s tem večjo verjetnost ponovitve scenarija iz preteklega šolskega leta -zaprtja šol, ki bo imelo katastrofalne posledice na življenja ne samo učencev in dijakov, ampak celotne družbe. Gre za jasno opustitev dolžnega ravnanja in posledično ogrožanje razvoja otrok in mladine.
Nesposobnosti usklajevanja ukrepov v sistemu vzgoje in izobraževanja z vodstvi šol, zaposlenimi in stroko
Zmedi in zgrešenim odločitvam Vlade RS in šolskega resorja, ki smo ga trpeli v šolskem letu 2020/21 žal ni bilo videti konca tudi po marčevski interpelaciji ministrice Kustec. V času, ko bi morala potekati intenzivna in vključujoča usklajevanja z vsemi deležniki in zainteresiranimi na šolskem polju, ministrica ni našla ustreznega časa za usklajevanja s šolniki, pri pogovorih pa je ignorirala ter ni vključila največjega šolskega sindikata SVIZ, ki je že ob pričetku lanskega šolskega leta predlagal, da bi bilo za čas epidemije koristno oblikovati stalno koordinacijsko telo pri MIZŠ, kjer bi se z deležniki v sistemu usklajevalo predloge in načrte glede izvajanja pouka. Predlagano je bilo, da v tem telesu sodelujejo učiteljice in učitelji – torej praktiki, ravnatelji in ravnateljice, dijaška organizacija ter akademiki. A ministrstvo na ta predlog še vedno ni odgovorilo, niti ni ustanovilo nečesa podobnega. Zaposleni v vzgojno-izobraževalnem sistemu so torej bili zreducirani na pasivno množico brez možnosti participacije v oblikovanju smiselnih in izvedljivih ukrepov. Slednje povzroča nemalo frustracij, občutka prezrtosti in nespoštovanja med učiteljstvom, kar nedvomno vodi tudi v nasprotovanje sicer smiselnim ukrepom za preprečevanje epidemije, vključno s cepljenjem.
Tiho pristajanje na uničevanje prihodnosti tujih študentov
Ministrica ni kometirala, prav tako pa ni nasprotovala sprejetju vladnega predloga Zakona o tujcih, ki bo imel nepopravljive in dolgoročne posledice za razvoj visokega šolstva v Sloveniji, veliko škodo pa bo naredil tujim študentom ki študirajo ali bi želeli študirati v Sloveniji. Zakon postavlja nerazumne birokratske ovire za študij v Sloveniji saj bodo morali tuji študeti izklazovati vnaprej zagotovljena sredstva za preživljanje v vrednosti slovenskega minimalnega mesečnega dohodka za celo leto študija (tj. skoraj 5000 EUR), pisno zagotovilo staršev, da bodo otroka med študijem preživljali pa ne bo več zadostovalo. Spremenjeni pogoji v praksi mnogokateremu študentu predstavljajo nerazumno visoko in pogosto nepremostljivo oviro ter študente delijo na podlagi njihovega ekonomsko-socialnega statusa. Glede na dostopne informacije bo sprememba zakona občutno zmanjšala število tujih študentov na slovenskih univerzah. Tujim študentom, ki že študirajo v Sloveniji, so se pogoji spremenili med študijem, zato jim ne bodo uspeli zadostiti in posledično ne bodo mogli nadaljevati s študijem v Sloveniji. Spremembe zakona te študente spravljajo v težek socialni položaj, njihova do nedavnega gotova izobraževalna pot pa bo grobo prekinjena. Dejstvo je, da marsikateri študent na svojem bančnem računu ne razpolaga s prihranki v višini 4826,16 € in s trenutno veljavno določbo zakona, odvračamo tuje študente od študija v Sloveniji, nekateri ga bodo morali celo prekiniti in se vrniti nazaj v matično državo, kjer pa slovenski visokošolski zavodi niso akreditirani. To pomeni, da bodo leta njihovega študija v Sloveniji – izgubljena.
Prihaja do velikega poglabljanja socialnih razlik med učenci, dijaki in študenti, ki ostaja popolnoma nenaslovljeno
NIJZ je že jeseni leta 2020 izvedel raziskavo o tem, kako so mladostniki doživeli prvi val epidemije. Kot vemo je bil drugi val toliko hujši, a že rezultati iz prvega so dovolj alarmantni. 10% mladostnikov ni imelo dostopa do računalnika, 15% ni imelo lastnega prostora, kjer bi se lahko učili, brez pomoči staršev ali učiteljev pri učenju pa jih je bilo kar 27%. NIJZ navaja še, da je kar 46% mladostnikov poročalo, da se je pri njih doma zaradi pandemije poslabšala finančna in socialna situacija (pri tem so nekateri mladostniki odgovorili celo, da so dobesedno stradali, ker niso imeli denarja za hrano). Socialne razlike so se v prvem valu močno poglobile, kaj točno se je dogajalo med jesenjo 2020 in avgustom 2021 pa v resnici sploh ne vemo, a z veliko verjetno lahko sklepamo, da se je situacija še bolj zaostrila. Manj premožni mladostniki so imeli manj zajtrkov, manj fizične aktivnosti in manj skupnih obrokov z družino. Po drugi strani pa je bilo pri njih več kajenja in opitosti. Zgolj 55% jih je zadovoljnih s svojim življenjem (in 93% mladostnikov iz bolj premožnih družin), kar 27% pa grozi razvoj težav v duševnem zdravju. Na podlagi takšnih podatkov bi vsak relativno opravilno sposoben minister in vsaka vsaj približno funkcionalna vlada nemudoma ukrepal. A temu ni bilo tako, ministrica problema ni videla pred dobrim letom in ne vidi ga danes. Žrtev te vlade in te ministrice pa ne bodo zgolj posamezniki, učenke in učenci, ampak v resnici celotne generacije mladostnikov. Te generacije bodo vse razlike in vso škodo, ki se jim povzroča sedaj odnesle s seboj v odraslo življenje. To bodo gotovo potrdile nove raziskave in nove ankete, a te bodo prišle prepozno, ko bo škoda že storjena.
