Leta 2001 sem sodelovala v kampanji Odbora za svobodno odločanje za pravico samskih žensk do umetne oploditve.
Pred 20 leti je namreč pri volilni udeležbi zgolj ene tretjine upravičencev (35 %) prišlo do referendumske odločitve, ki je grobo posegla v polje človekovih pravic. Samskim ženskam je odvzela pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Do teh postopkov sta upravičena samo moški in ženska, ki živita v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Čeprav je od leta 1977 do 2000 zakon to pravico omogočal vsem ženskam. Ob napovedanih spremembah je teološka fakulteta pozivala poslance, da je »nesprejemljivo, da zakonodaja pod pretvezo zdravljenja neplodnosti odpira pot k neodgovornemu in nenačrtovanemu starševstvu samskih, ali celo istospolno usmerjenih oseb«.
Sporne so tedaj bile zlasti »neporočene osebe« oz. »neporočene ženske«, čeprav po zakonodaji RS pravne posledice sklenitve zakonske zveze niso vezane na rojstvo otrok. Stališče, da mora zakon biti skupnost za rojevanje otrok, je leta 1977 ukinilo tudi katoliško zakonsko pravo. Žal še danes cerkvena elita vztrajno vsiljuje ideologijo superiornosti dvostarševske in raznospolne družine.
Istočasno smo takrat v razpravi v parlamentu slišali, kako državi preti nevarnost, da bi se OBMP poslužile invalidne ženske in lezbijke, in da se bodo v Sloveniji rojevali črnci in Kitajci.
Tudi »medicinski in etični razlogi« za nesprejemljivost starševstva samskih in istospolno usmerjenih oseb niso bili utemeljeni. Niti zakonski stan niti spolna usmerjenost ne sodita na področje medicine.
Po referendumu je tedanja politična garnitura na čelu z LDS obljubila odpravo te uzakonjene diskriminacije, in sicer takoj po preteku uradnega roka v zvezi z referendumskim odločanjem. To se seveda kljub številnim pozivom civilne družbe ni zgodilo. Zato je diskriminacija uzakonjena še danes. Zato tudi zdaj sedimo na tej seji.
Žal še danes obstaja interes po zadrževanju statusa-quo. Gre za zavestno sprevračanje realnih družbenih dejstev in vzpodbujanje k nestrpnosti in izključevanju obstoječih družinskih skupnosti v vsej njihovi različnosti: biološke, socialne, enostarševske, adoptivne. večgeneracijske, sorodniške, sestavljene, družine istospolnih partnerjev, itd.
Umetno oploditev za samske ženske, ponekod izrecno tudi za istospolno usmerjene ženske, dopuščajo zakonodaje številnih držav: Belgija, Danska, Nizozemska, Finska, Irska, Velika Britanija, Španija, Grčija, Češka, Francija, Avstrija, Nemčija, Italija, Poljska, Švedska itd.
Sedanji zakon je primer žaljivega šikaniranja samskih žensk in istospolno usmerjenih žensk. S kakšno pravico si drzne posegati v individualne pravice državljank’ Diskriminira najbolj ranljive stigmatizirane in marginalizirane družbene skupine, kaže nič manj kot fašistoidno kategoriziranje ljudi.
Družbe ne more ogrožati želja po materinstvu, lahko pa jo ogroža širjenje sovraštva in nestrpnosti. Ogroža je neenakopravnost, neenakost in diskriminacija.
