Požari, ki v teh dneh pustošijo po Grčiji, so ušli izpod nadzora in se nevarno približali Atenam. Po poročilih medijev je število žrtev že preseglo 70 mrtvih ob stotinah poškodovanih in brezdomnih ter večmilijonski škodi.
Vendar so vsaj toliko kot ognjeni zublji in ekstremne podnebne razmere za tragedijo krive tudi politične okoliščine, s katerimi se Grčija neuspešno spopada že zadnjih deset let.
Od izbruha evropske dolžniške krize dalje so gasilci in druge krizne javne storitve redna tarča varčevalnih ukrepov in protisocialnih politik. Situacija se ni spremenila niti po letu 2015, ko je oblast prevzela protineoliberalna Siriza, njena vladavina pa se je hitro reducirala na izvrševanje vedno ostrejših zahtev iz Bruslja in Berlina.
Tudi Slovenija je soodgovorna za to, saj sta bila premier Cerar in bivši finančni minister Mramor med prvimi in najagresivnejšimi v evrski skupini, ko je šlo za klice k fiskalnemu discipliniranju Grčije.
Kriza je tudi dodatno zaostrila procese, ki spremljajo vsako družbo v času naraščajočih neenakosti: nevzdrževanje nepremičnin, rubeži in izvržbe, špekuliranje z zemljišči, divja gradnja, zanemarjanje naravnih bogastev, kot so gozdovi in travniki.
Seštevek vseh teh dejavnikov pod črto je ta, da se je lahko ogenj razširil bistveno bolj nenadzorovano, kot bi se sicer, medtem ko gasilcem, civilni zaščiti in drugim institucijam zmanjkuje sredstev za spopadanje s katastrofo.
Če bi medtem v Sloveniji razmišljali o investiranju na primer v 20-30 let stare flote helikopterjev, namesto v patrije in nove bataljonske skupine, potem bi lahko Republika Slovenija danes ponudila pomoč pri reševanju katastrofe. Takole pa lahko zgolj izrečemo solidarnost z grškim ljudstvom.
