Danes bi rojstni dan praznoval narodni heroj Franc Rozman – Stane.
Franc Rozman se je rodil v revni družini v Spodnjih Pirničah pri Medvodah. Njegov oče je padel v prvi svetovni vojni in štirje otroci so morali sami služiti za preživetje. V času osnovne šole je Rozman delal kot hlapec in pastir pri bogatih kmetih, nato pa je odšel v Ljubljano, kjer se je izšolal za peka. Neuspešno je kandidiral za sprejem v podoficirsko šolo, vojaški rok pa je odslužil v pekovski četi v Petrovaradinu. Ob vrnitvi domov je v najem vzel pekarno, vendar sta ga bolj kot to delo zanimala protifašistična borba in vojaška vprašanja. Zdi se, da je na njegov svetovni nazor v tistem času še najbolj vplival Valentin Rožanc, udeleženec legendarnega judenburškega upora (1918), železničarski sindikalist in član KPJ, ki ga je izobraževal, materialno podpiral in mu nazadnje izposloval vajeništvo v Ljubljani.
Ob italijanski zasedbi Etiopije oktobra leta 1935 je Rozman odpotoval v Italijo. Njegov načrt je bil, da bi se javil za prostovoljca v italijanski vojski in se tako prebil do Etiopije, kjer bi prebegnil iz italijanske vojske k etiopski in se boril proti fašistom. Ta načrt se je ponesrečil, zato se je vrnil domov, a že naslednje leto, ko je julija 1936 general Franco začel svoj upor, je zopet na lastno pest potoval v Španijo. Na poti so ga večkrat aretirali in izgnali, a je jeseni 1936 le prispel v Španijo, kjer se je pridružil republikanski armadi v boju proti monarhističnim silam. Novembra 1936 je že sodeloval pri obrambi Madrida in postal član komunistične partije Španije. Rozman je bil tako med prvimi jugoslovanskimi in slovenskimi španskimi borci, ki so v Španijo v velikem številu (skupaj 1600; iz Slovenije okoli 500) in v organizaciji KPJ odpotovali v letu 1937, kar polovica pa jih je tam tudi padla.
Leta 1937 se je Rozman vključil v brigadno podoficirsko šolo in nato še v oficirski tečaj ter dobil čin poročnika. Naučil se je špansko in rusko in postal tolmač pri skupini ruskih inštruktorjev. V naslednjih letih se je boril proti fašistom in bil 1939 med prostovoljci, ki so ščitili umik republikanske španske vojske v Francijo. Tam so ga skupaj z ostalimi Jugoslovani odvedli v koncentracijsko taborišče. V internaciji je bil aktiven v taboriščni partijski celici. Nemci so ga nato leta 1941, skupaj z ostalimi španskimi borci, odpeljali na prisilno delo v Nemčijo, od koder je nato pobegnil v Jugoslavijo in doma nadaljeval protifašistični boj.
Priključil se je narodnoosvobodilnem gibanju. Zaradi vojaških izkušenj so mu bile kmalu zaupane najodgovornejše naloge. Konec marca 1942 je Pokrajinsko poveljništvo štajerskih partizanskih čet formiralo 1. brigado, za njenega komandanta pa imenovalo Rozmana.
Franc Rozman – Stane je v Sloveniji tako odigral odločilno vlogo pri preoblikovanju partizanske vojske v ljudsko armado. Leta 1943 je bil imenovan za komandanta glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov v Sloveniji. Dne 7. novembra 1944 je umrl v nesreči med preizkušanjem minometa, ko je mina eksplodirala v cevi.
Rozmanovo življenje je mozaik različnih bojev, od delavskega organiziranja, boja mednarodnih brigad proti fašizmu, do narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju. Franc Rozman – Stane se nam tako še danes kaže kot izjemna figura, ki je vedno stala na strani razžaljenih in izkoriščanih.
(Foto: Bor Slana, siol.net)
