Danes je v Združenem kraljestvu volilni dan, že tretji v zadnjih treh letih.
Politična kriza, ki na Otoku vlada že ves ta čas, dokazuje, da rezultati volitev, anket in referendumov niso zgolj na nekaj preprostih odstotkov zveden izraz demokratične volje ljudstva, ampak so pokazatelj globoke razklanosti političnih sil. Ta se je začela med proevropskim in suverenističnim taborom v vrstah torijcev, vendar kmalu razširila v vse pore britanske družbe.
V takšnih razmerah pozdravljamo strategijo, ki jo je ubral Jeremy Corbyn. Laburisti se kot edina izmed parlamentarnih strank niso pognali v en ali drug referendumski tabor, ampak v ospredje teh volitev potiskajo tiste teme, ki so pomembne za vsakogar: robustno zdravstvo, učinkovite železnice, dostopno šolstvo in pomoč ekonomsko opustošeni periferiji.
Pri tem moramo imeti v mislih, s kakšnimi preprekami se sooča Jeremy Corbyn. Najprej je tu njegova lastna poslanska skupina, polna diskreditiranih kadrov iz časov socialne demokracije tretje poti Tonyja Blaira, ki otežujejo in v mnogih primerih kar namerno sabotirajo Corbynovo kampanjo. Njim lahko pripišemo krivdo, da ima volilna kampanja laburistov težave v delavskih krajih srednje in severne Anglije, ki so izrazito glasovali za izstop iz EU.
Potem so tu značilnosti britanskih volitev, od zakonitosti absolutnega volilnega sistema pa do oteževanja glasovanja revnejšega dela prebivalstva: da volitve potekajo na delovni dan, da vsak šesti prebivalec Otoka nima urejene osebne dokumentacije, potrebne za glasovanje, ker je ta draga in težko dostopna.
In navsezadnje je tu kapitalsko monopoliziran britanski tisk, ki je zvrnil eno najbolj toksičnih in agresivnih kampanj diskreditacije na Corbyna osebno. Lindsay German, komentatorka volitev, je včeraj pripomnila, da sta se samo dva človeka doslej morala soočiti s tako agresivno kampanjo diskreditacije: Prvi je Arthur Scargill, voditelj rudarske stavke v letih 1984-85. Drugi pa Tony Benn, nekoč tudi sam najbolj izpostavljen levičarski parlamentarec in Corbynov politični mentor. Oba sta delovala v razmerah radikalno zaostrenih razrednih konfliktov v dobi thatcherizma.
Na drugi strani je povedno, da je Tony Blair tisti, ki ni imel težav z napadi medijskega mogula Ruperta Murdocha, lastnika okoli 40 % celotne britanske časopisne naklade. Blair namreč v vseh svojih letih na oblasti ni storil ničesar, da bi ogrozil dobičke največjih britanskih kapitalistov, ravno nasprotno.
In za to na koncu dneva gre. Jeremy Corbyn odkrito pove, da namerava na oblasti poskrbeti, da pride do prerazdelitve ustvarjenega družbenega bogastva iz rok peščice v roke mnogih.
Za to mu danes želimo kar največji uspeh.
