11. september 1973: državni udar v Čilu

Na današnji dan pred natanko 50 leti je čilenska vojska ob aktivni podpori ameriške obveščevalne službe CIA zrušila vlado Salvadorja Allendeja.

Allende je leta 1970, dobro desetletje po kubanski revoluciji, postal prvi marksistični in socialistični voditelj v Latinski Ameriki, ki je zmagal na demokratičnih volitvah. Vendar vojaškega udara 11. septembra ni preživel. Med tankovskim obstreljevanjem predsedniške palače je izpeljal ganljiv nagovor ljudstvu preko radijske postaje, ki je še niso zavzeli pučisti, zavrnil njihov ultimat ter si tik pred padcem palače vzel življenje.
Z njegovo smrtjo se je končal politični projekt, ki je bil dolgoročno mogoče celo nevarnejši ameriški hegemoniji nad Latinsko Ameriko od revolucij, ki so bruhale v soseščini. Čilenski demokratični socializem seveda ni bil brez svojih protislovij. Vendar je pokazal, da je v praksi sposoben konkretnih politik za izboljšanje položaja ljudi.
Vključno s projektom Cybersyn, pionirskim projektom omrežene izmenjave informacij in decentraliziranega planiranja, ki je bil vizija organiziranja ekonomije na drugačnih principih, alternativa tako tržnemu liberalizmu zahoda kot centralnoplanskim gospodarstvom vzhoda.
Toda Allende se ni dovolj dobro zavedal, da prevzeti vlado še ne pomenu nujno prevzeti politične moči. Sledi vojaška hunta Augusta Pinocheta, ki je oblast držala v rokah s pomočjo aretacij, mučenj in zunajsodnih pobojev, ki niso nič novega v krvavi zgodovini Latinske Amerike. Za svoje zločine ni Pinochet nikoli odgovarjal.
Poleg rabljev je Pinochet v Čile povabil tudi skupino ekonomistov, ki jih zgodovina pomni kot čikaške dečke. Ekonomske reforme, ki so jih vpeljali Pinochetovi svetovalci, predstavljajo mejnik na poti do rojstva neoliberalizma, doktrine, ki je v prihajajočih desetletjih zavladala planetu kot nabor ekonomskih politik in kot dominantna družbena ideologija.
Čile generalov in neoliberalcev je družba elitiziranega zdravstva, šolstva in stanovanjske politike, privatiziranega pokojninskega sistema, deregulacije industrije, ropanja naravnih bogastev in enega najbolj krivičnih davčnih sistemov na svetu. Kar so nekateri poimenovali čilenski ekonomski čudež, je še dandanes najbolj socialno nepravična družba med vsemi razvitimi gospodarstvi na planetu.
Namesto zibelke demokratičnega socializma so tako Čile 11. septembra 1973 postale zibelka neoliberalizma in svarilo državam Latinske Amerike, kaj jih čaka v primeru prevelike samosvojosti.
Toda za kratek trenutek zgodovine je kazalo drugače. Zato se na današnji dan poklanjamo tistim, ki so bili za svojo vero v boljši svet pripravljeni tudi umreti.

»Delavci moje dežele, zaupam v Čile in njegovo usodo. Drugi ljudje bodo porazili ta temačen in grenak trenutek, v katerem hoče prevladati izdajstvo. Zapomnite si, prej ali slej bodo ulice ponovno proste, da bodo po njih hodili svobodni ljudje in gradili boljši svet.«

Deli.