Uvod

Uvodoma v Levici opozarjamo na skrajno problematičen odnos vlade do opozicijskih strank, sindikalnih ter nevladnih organizacij, Zakonodajno pravne službe Državnega zbora (ZPS) in drugih deležnikov pri pripravi interventnih zakonov. Vlada je namreč v procesu sprejemanja predloga Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omejitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP), tako na 36. nujni seji Odbora za finance, kot na 33. Izredni seji Državnega zbora, nonšalantno in brez argumentov zavrnila vse amandmaje opozicije, ki bi jih bilo nujno treba sprejeti, da bi lahko izboljšali zakon, ki je na številnih področjih izrazito slab. Prav tako je ignorirala predloge in opozorila sindikatov ter nevladnih organizacij, ki so z dobronamernimi predlogi želeli prispevati k izboljšanju predloga zakona v korist delovnih ljudi in drugih socialno ogroženih skupin. Nazadnje pa je z zamahom leve roke povozila celo mnenje ZPS, ki je opozorila na številne zakonske luknje in celo ustavno sporonost nekaterih zakonskih določb. Celo v redkih primerih, ko je vlada uslišala dobronamerne kritike Levice, denimo kritiko srhljive določbe, ki bi policiji omogočila, da brez naloga vstopa v naša stanovanja, je z glasovalnim strojem raje povozila naš amandma za črtanje te določbe in nato spisala ter izglasovala svoj, popolnoma identičen, amandma. Vlada je torej celo tiste amandmaje Levice in opozicije, s katerimi se je strinjala, zavrnila, ter si jih nato prisvojila. S tem je dala jasno sporočilo, da predlogi opozicije, pa četudi so enaki vladnim, ne štejejo nič, štejejo zgolj in samo predlogi, ki jih poda oblast.

Namesto, da bi upoštevala opozorila sindikatov, nevladnih organizacij ter ZPS in glasovala za amandmaje Levice in širše opozicije, se je vlada sama odločila, da bo sprejela nedodelan, nekonsistenten in ustavno sporen zakon, ki na cedilu pušča ravno tiste, ki državno pomoč najbolj potrebujejo. Med njimi zopet izpostavljamo:

SAMOZAPOSLENE, saj jih vlada pošilja na loterijo. Do pomoči bodo upravičeni le nekateri, ki izpolnjujejo neživljenjsko in arbitrarno postavljene kriterije. Težave bodo imeli vsi tisti, ki so v februarju 2020 imeli nizke prihodke ali pa niso imeli prihodkov. Popolnoma pa so izključeni samozaposleni, ki delajo krajši delovni čas (med njimi številni starši), samozaposleni z mešanimi statusi, ter nenazadnje vsi, ki so imeli v letu 2019 nizke dohodke ali pa niso poslovali.
DELAVCE NA ČAKANJU, za katere bodo podjetja od države prejela 100% financiranje, a jih bodo lahko takoj po preteku ukrepa odpustila. Zahtevamo, da se z namenom ohranitve delovnih mest delodajalce zaveže, da v določenem roku ne smejo odpuščati delavcev za katere so prejeli polno državno financiranje.
NAJEMNIKE STANOVANJ IN POSLOVNIH PROSTOROV, ki ne bodo prejeli nobene pomoči, tudi če so ob celoten dohodek (gospodinjstva) in tudi če ne bodo mogli obratovati (podjetja, lokali).
ŠTUDENTE, ki so se preživljali z delom prek študentske napotnice. Edino, kar bodo v krizi dobili, je 150 evrov miloščine v obliki enkratne pomoči. V Levici zahtevamo da tudi ta skupina prekarnih delavcev prejme 80% nadomestilo izgubljenega dohodka.
UPOKOJENCE. Upokojenec s 699 evri pokojnine, bo dobil 130 evrov dodatka, upokojenec s 701 evrom pokojnine, pa nič.
PREJEMNIKE NADOMESTIL IZ INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA, ki so zaposleni za polovični delovni čas, zakon pa jim ne priznava pravice do solidarnostnega dodatka.
DELAVCE V ZASEBNEM SEKTORJU, saj dodatka ne bodo prejeli glede na izpostavljenost virusu pri svojem delu, pač pa v pavšalnem znesku 200 evrov ne glede na izpostavljenost, osnovno plačo, rizičnost. Če v javnem sektorju nagrade lahko segajo do 100% povečanja plače za tiste v prvih vrstah, zakaj ne bi tudi v zasebnem?
PREKARNE DELAVCE: agencijski delavci bodo na čakanju prejeli le 70% minimalne plače, ne pa 100% kot vsi ostali. Vsi, ki delajo prek avtorskih ali podjemnih pogodb pa do pomoči sploh niso upravičeni.
REVNE DRUŽINE IN DRUŽINE Z MANJ KOT TREMI OTROKI: Vlada bo pomagala le velikim družinam, vse ostale družine, vključno s samohranilci in revnimi družinami, pa so prepuščene samim sebi.
10.000 LJUDI BREZ ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA, saj jih vlada kljub zdravstveni krizi noče vključili niti v obvezno zdravstveno zavarovanje.
ZADOLŽENA GOSPODINJSTVA IN PODJETJA, saj je vlada že po enem tednu prelomila besedo, ki jo je dala na prejšnji seji: krediti so lahko zamrznjeni za 12 mesecev, a po novem obresti tečejo naprej, da bodo zaslužki bank ostali nedotaknjeni.
UPRAVIČENCE DO PRAVIC IZ JAVNIH SREDSTEV, saj se jim bo večina kriznih prejemkov štela v cenzus in v prihodnje vplivala na upravičenost in višino različnih pomoči in subvencij.
PREJEMNIKE NADOMESTILA ZA PRIMER BREZPOSELNOSTI, ki kljub nizkim nadomestilom niso upravičeni do dodatka, do katerega so upravičeni prejemniki socialnih pomoči. Poleg tega se jim se pravica do nadomestila za brezposelnost ni podaljšala, čeprav je v času gospodarskega krča službo takorekoč nemogoče najti.
TUJCE IN BEGUNCE; tujcem, ki zaradi ukrepov za zajezitev epidemije ne morejo zapustiti ozemlja države ter prosilcem za mednarodno zaščito država ne namenja nikakršne pomoči.

Kjub temu, da glede na odnos vlade do opozicijskih predlogov v pripravi prvega protikoronskega paketa, vladnega poziva k sodelovanju pri pripravi novega interventnega zakona ob nedavnih izkušnjah ne moremo jemati resno, v nadaljevanju po posameznih tematskih področjih, v katere je posegel ZIUZEOP, podajamo kritiko posameznih zakonskih določb in konkretne predloge za njihovo izboljšavo. Pretežno gre za predloge, ki smo jih v PS Levica že podali v obliki amandmajev na 36. nujni seji Odbora za finance in na 33. Izredni seji Državnega zbora, vendar jih vlada seveda ni upoštevala. K predlogom dodajamo tudi smernice vladi pri pripravi naslednjega zakonskega svežnja za omilitev epidemije COVID-19.

Skupna stališča opozicijskih poslanskih skupin

Rešitve, ki jih predlagamo v tem dokumentu, smo že prediskutirali z drugimi opozicijskimi poslanskimi skupinami. Strinjamo se, da je Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) zaradi neupoštevanja velike večine predlogov amandmajev opozicijskih strank, odrekel državno pomoč številnim socialno ranljivim skupinam, da je luknjast, mestoma nekonsistenten in nedodelan. Poslanske skupine LMŠ, SD in Levica se strinjamo, da je zakon problematičen na številnih mestih med drugim na naslednjih točkah:

uveljavljanje pravic iz javnih sredstev; nekatere denarne pomoči po ZIUZEO se upoštevajo kot dohodki pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Predlagamo, da se nobeden od izrednih dohodkov, določenih po tem zakonu, ne šteje kot dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Le tako lahko zagotovimo, da pomoči iz interventnega zakona, ne bodo izničene z zmanjšano vrednostjo subvencij ali drugih transferjev.
rok uporabe zakona od začetka epidemije; zakon začetek veljavnosti ukrepov določa na nejasen in nekonsistenten način. Predlagamo, da se za vse ukrepe določi enoten čas začetka veljavnosti s 13. marcem, datumom razglasitve epidemije.
ohranitev delovnih mest: delodajalcev, ki so upravičeni do pomoči (povračilo nadomestila plač, oprostitev prispevkov, državno poroštvo, itd.), ne obvezuje k ohranitvi delovnih mest. Predlagamo, da se delodajalca, ki prejme katerokoli pomoč po tem zakonu, zaveže k ohranitvi delovnih mest. V nasprotnem primeru naj pomoč vrne.
pogoji za pridobitev in vračanje pomoči za samozaposlene (35. in 37. člen): do pomoči bodo upravičeni le nekateri, ki izpolnjujejo arbitrarno in neživljenjsko določene kriterije. Težave bodo imeli vsi tisti, ki so v februarju 2020 imeli nizke prihodke ali pa niso imeli prihodkov. Popolnoma pa so izključeni samozaposleni, ki delajo krajši delovni čas (med njimi številni starši), samozaposleni z mešanimi statusi. Prav tako so neživljenjsko in arbitrarno določeni kriteriji za vračilo pomoči.
nadomestilo za izpad dohodkov delavcev študentov: zakon ne rešuje težav študentov, ki so se preživljali z delom prek študentske napotnice. Strinjamo se, da tudi ta skupina prekarnih delavcev prejme nadomestilo izgubljenega dohodka.
kriteriji za upravičenost do pomoči: zakon pomoč odreka samozaposlenim z manjšimi davčnimi dolgovi, ki niso posledica izogibanja plačilu davkov, temveč socialne oziroma finančne stiske. Nerazumni pogoj, da do pomoči niso upravičeni samozaposleni davčni dolžniki soglasno zavračamo. Ob tem opozarjamo, da za gospodarske družbe, kjer bi bilo smiselno imeti pogoje, ki bi izključevali večje davčne dolžnike in kršitelje delavskih pravi, ni prav nobenih pogojev.
delno upokojeni invalidi (57. člen): solidarnostni dodatek, ki pripada upokojencem in drugim ranljivim skupinam, neupravičeno odreka prejemnikom nadomestila za invalidsko zavarovanje za določen čas. Do dodatka so upravičeni zgolj prejemniki invalidskih nadomestil, ki so brezposelni, ne pa tudi tisti, ki opravljajo delo s skrajšanim delovnim časom.
malice in kosila (58. člen): zakon izpušča učence in dijake iz socialno ogroženih skupin, ki so v času šolanja upravičeni do subvencije malice in/ali kosila. Predlagamo, da so tudi ti upravičeni do solidarnostnega dodatka, ki bi nadomestil izpadle obroke otrok iz najrevnejših družin.
dodatna policijska pooblastila (103. člen): zakon represivnemu organu države daje pretirana pooblastila, ki omogočajo grobe posege v osnovne pravice in svoboščine državljanov. Predlagamo črtanje 103. člena.
Poleg izpostavljenih izpadlih ogroženih skupin prebivalstva je nujna tudi vključitev ukrepov za pomoč občinam in javnim zavodom ter zagotovitev primernih oblik likvidnostne pomoči za najbolj prizadete panoge s ciljem trajne ohranitve zaposlenosti.

Konkretne možne rešitve za naštete probleme poslanske skupine LMŠ, SD in Levica artikulirajo v že vloženih amandmajih in dopisih s predlogi za popravke ZIUZEOP.

Ob splošnem strinjanju glede problematičnih točk, poslanski skupini LMŠ in SD, podpirata tudi vsebino konkretnih rešitev opredeljenih v amandmajih poslanske skupine Levica:

- k 2. členu: predlagamo, da se v času odloga obveznosti iz kreditnih pogodb po ZIUOPOK, krediti ne obrestujejo.
- k 22. in 28. členu: predlagamo, da so vsi delodajalci, ki so posredni ali neposredni proračunski uporabniki upravičeni do sorazmernega povračila nadomestil za tiste delavce, katerih delovna mesta se delno ali v celoti ne financirajo iz proračuna.
- k 31. členu, predlagamo, da se delodajalcem, ki imajo delavce na čakanju, prepove, da bi zaposlenim nadurno delo odrejali z povečanjem obsega dela v neenakomernem ali začasno prerazporejenem delovnem času. Poleg tega predlagamo, da se vsem delodajalcem, ki prejemajo pomoč v skladu z ZIUZEOP, za določeno obdobje prepove odpuščanje delavcev, za katere so prejeli pomoč.
- k 34. členu: predlagamo, da so do temeljnega dohodka upravičeni tudi prekarni delavci oziroma fizične osebe, ki delo opravljajo na podlagi pogodb civilnega prava.
- k 42. členu: predlagamo črtanje določbe, ki zasebnim vrtcem, ki so že tako upravičeni do pomoči in javnih sredstev, daje dodatna javna sredstva.
- k 56. členu: predlagamo, da se 10.000 ljudi, ki niso obvezno zdravstveno zavarovani, za čas trajanja epidemije, vključi v obvezno zdravstveno zavarovanje.
- k 70. členu: predlagamo, da nadomestilo plače javnih uslužbencev na čakanju, ne sme biti nižje od minimalne plače.
- k 71. členu: predlagamo, da dodatek za nevarnost in posebne obremenitve ne pripada tistim državnim funkcionarjem, za katere zakon določa znižanje plače.
- k 76. členu: prelagamo črtanje ustavno sporne določbe, ki začasno prekarno delo v kmetijstvu spreminja v trajno in prisilno delo, značilno za sužnjelastniške družbe.
- k 79. členu: predlagamo, da se gospodarskim družbam, ki so upravičene do odloga obveznosti po 77. členu, v času odloga prepove izplačilo dobičkov in nagrad poslovodstvu.

Nejasne finančne posledice ZIUZEOP

ZIUZEOP je največji fiskalni paket v zgodovini samostojne Slovenije, ki bo po oceni vlade stal 3 milijarde eurov. Ocena finančnih posledic skorajda nepregledne množice ukrepov v tem zakonu pa je podana v enem stavku: »Predlagani ukrepi imajo posledice na vse štiri blagajne javnega financiranja v skupni višini 3 milijarde EUR.« Večinoma gre za ukrepe, ki naj bi bili v veljavi dva do tri mesece. Stali pa naj bi skoraj tretjino vseh letnih prihodkov državnega proračuna oziroma več kot 6% celotnega BDP Slovenije. Kljub temu je vlada ob pomoči trinajstih strokovnjakov iz področja financ in gospodarstva, ki so sodelovali pri pripravi interventnih ukrepov, oceni finančnih posledic namenila zgolj in samo en stavek, kar je neresno in nedopustno. Vlada je dolžna državnemu zboru in širši javnosti podati eksaktne izračune in ocene posledic vseh posameznih ukrepov v ZIUZEOP.

Od ministra za finance, mag. Andreja Širclja, smo sicer v PS Levica prejeli tabelo Ministrstva za finance, ki pa prikazuje le učinke ključnih ukrepov ZIUZEOP na prihodke in odhodke državnega proračuna. Vlado zato pozivamo, da pripravi natančno oceno vseh posameznih ukrepov v ZIUZEOP na odhodke in prihodke državnega proračuna, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, proračune občin in na konsolidirane bilance javnega financiranja, iz katere bodo jasno razvidne ocene primanjkljajev vsake javnofinančne blagajne posebej in vseh blagajn skupaj. Prav tako naj pripravi ustrezno oceno učinkov predlogov zakona na dohodke zaposlenih, samozaposlenih, upokojencev, podjetij, bank in vseh drugih subjektov, ki jih zadevajo spremembe v tem zakonu.

Ker bo treba večino sredstev za izvajanje ukrepov iz ZIUZEOP pridobiti izven začrtanega proračunskega okvira za leto 2020 z javnim zadolževanjem, bi od vlade pričakovali tudi pojasnila o tem kdaj in kako namerava pridobiti sredstva za izvajanje zakona, kako in v kakšni meri namerava koristi napovedane pomoči Evropske centralne banke, Evropskega mehanizma za stabilnost in drugih mednarodnih finančnih institucij. Glede na to, da si je vlada z Zakonom o interventnih ukrepih na javnofinančnem področju (ZIUJP) zagotovila pooblastila, da o prerazporeditvah pravic porabe v proračunu države odloča brez omejitev, od vlade zahtevamo tudi, da državnemu zboru in širši javnosti pojasni, kako in na kakšen način namerava vlada za namene ukrepov iz ZIUZEOP prerzaporejati proračunska sredstva.

Poleg tega opozarjamo, da so ocene finančnih učinkov odvisne od projekcij upada bruto domačega proizvoda, zaposlenosti in drugih makroekonomskih kazalcev, katerih gibanje v prihodnjih mesecih je izredno negotovo. V tem oziru so ocene ministrstva za finance problematične. Na primer, ukrep, ki bo v največji meri povečal odhodke državnega proračuna, je povračilo nadomestila za čakanje na delu. Po oceni ministrstva za finance se bodo odhodki proračuna za ta namen povečali za 720 milijonov eurov v obdobju dveh mesecev oziroma za 958 milijonov eurov v treh mesecih. Ker ima izbira predpostavk o višini upada gospodarske aktivnosti po mesecih odločilen vpliv na višino pomoči po predlaganih zakonskih rešitvah, je oceno finančnih učinkov praktično nemogoče utemeljiti zgolj na enem fiksnem znesku (kot ga navaja Ministrstvo za finance). Ne vemo namreč, ali bo aprila in maja na čakanju 100.000, 200.000 ali 300.000 zaposlenih. V primeru, da bo število zaposlenih na čakanju 300.000, bodo potrebni trikrat večji odhodki državnega proračuna kot v primeru, da bo to število 100.000. Enako opozorilo seveda velja tudi za ocene finančnih učinkov vseh drugih ukrepov iz ZIUZEOP. Zato od vlade pričakujemo, da državnemu zboru in širši javnosti posreduje tudi eksaktne ocene finančnih učinkov vseh posameznih ukrepov iz ZIUZEOP na podlagi različnih scenarijev upada gospodarske aktivnost (optimističnih, osnovnih in pesimističnih).

Vladi torej priporočamo, da namesto podajanja pavšalnih in neargumentiranih ocen v obliki enostavčnih povedi, pri pripravi ocen finančnih posledic naslednjega in vseh nadaljnjih zakonskih predlogov za omilitev posledic epidemije COVID-19, dosledno upoštevajo naša opozorila in smernice.

Delo in socialne zadeve

1) Uveljavljanje pravic iz javnih sredstev

V Levici opozarjamo, da izredni dohodki posameznikom, ki jih zagotavlja ZIUZEOP, lahko negativno vplivajo na uveljavljanje obstoječih pravic iz javnih sredstev (otroški dodatki, štipendije, subvencije za malice dijakov in študentov,…). Zato vlado pozivamo, da v skladu z amandmajem PS Levice k 1. členu ZIUZEOP, v naslednji zakonskem svežnju za omilitev posledic epidemije COVID-19, doda določbo, da se izredni dohodki posameznikov, ki so določeni z ZIUZEOP in/ali bodo določeni v nadaljnjih interventnih zakonih, ne upoštevajo kot dohodek pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev. V veljavnem ZIUZEOP se le enkratni solidarnostni dodatek iz 58. člena ne šteje kot dohodek pri ugotavljanju upravičenosti, ne pa tudi ostali izredni dohodki, kot je denimo mesečni temeljni dohodek za samozaposlene ali plačni dodatki. Z razširitvijo določila o neupoštevanju dohodka je potrebno zagotoviti, da pomoči, ki jo posameznikom namenjajo interventni zakoni, ne bo izničena z zmanjšano vrednostjo subvencij ali transferjev iz javnih sredstev.

Opozarjamo tudi na problematičnost ureditve izjem na področju uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. V 59. členu ZIUZEOP uvaja možnost zamika sporočanja in uveljavljanja sprememb iz naslova izgubljenega dohodka po koncu izrednih ukrepov zaradi epidemije novega koronavirusa za čas med 1. aprilom in koncem razglasitve teh ukrepov. Ne ureja pa problema, kako bi družine z najnižjimi dohodki, ki so izgubile dohodek, prišle do dodatnih sredstev že v času trajanja epidemije. Zakon v 61. členu izboljšuje situacijo večjih družin s solidarnostnim dodatkom, saj zvišuje dodatek za velike družine, nikjer pa ne ureja problema izpada dohodkov glede na socialni status družin. Z amandmajem PS Levice k 59. členi smo zato predlagali dvig otroškega dodatka za upravičence, ki se uvrščajo v 1., 2. in 3. dohodkovni razred, torej za najrevnejše družine z otroki, za 100 odstotkov. V trenutni situaciji se je njihov materialni položaj namreč še dodatno zmanjšal, saj mora biti zaradi skrbi za otroka in šolanja na domu vsaj en starš odsoten z dela, zato se dohodki za preskrbo otrok zaradi epidemije znižujejo. Še posebej se je poslabšal položaj enostarševskim družinam, ki so odvisne od dohodka ene odrasle osebe. Ta dohodek pa je v času epidemije ogrožen ali bistveno zmanjšan.

2) Delodajalci, ki so upravičeni do povračila nadomestila plače in oprostitve prispevkov

Vlada je sicer v ZIUZEOP upoštevala poziv Olimpijskega komiteja Slovenije, Rdečega križa Slovenije, Zveze prijateljev mladine Slovenije, Centra nevladnih organizacij Slovenije, Planinske zveze Slovenije, Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij, sindikalnih central in drugih ter razširila definicijo upravičenih delodajalcev, tako da bodo do povračil upravičene tudi nekatere organizacije, društva, zavodi in ustanove, ki jih Zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov ni zajel. A ne vseh, saj posredni ali neposredni proračunski uporabniki, katerih delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 višji od 70 odstotkov, do povračil ne bodo upravičeni, čeprav zaposlitev ne financirajo nujno iz proračunskih sredstev.

V Levici predlagamo, da so vsi delodajalci, ki so posredni ali neposredni proračunski uporabniki upravičeni do sorazmernega povračila nadomestil za tiste delavce, katerih delovna mesta se delno ali v celoti ne financirajo iz proračuna. Za arbitrarno mejo, postavljeno pri 70% odstotkih ni nobenega razloga ali utemeljitve. Predlagamo naj se proračunskim uporabnikov sredstva sorazmerno odmeri za tista delovna mesta, ki niso financirana iz proračuna in se s tem prispeva k ohranitvi delovnih mest, ki niso financirana iz proračuna (glej amandmaja PS Levice k 22. in 28. členu ZIUZEOP).

3) Obveznosti delavcev na začasnem čakanju

ZIUZEOP v 24. členu določa, da ima delavec v času začasnega čakanja na delo obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo do sedem zaporednih dni v tekočem mesecu. Niti iz člena niti iz obrazložitev pa ni razviden namen in smisel takšne določbe. Zakon o delovnih razmerjih namreč že določa, da ima v primeru čakanja na delo delavec pravico do nadomestila plače v višini 80 odstotkov osnove in dolžnost, da se odzove na poziv delodajalca na način in pod pogoji, kot izhaja iz pisne napotitve delavca na čakanje. Določba zato nejasno in po naši presoji nepotrebno spreminja obstoječo ureditev. Iz člena namreč ni razviden status delavca, ki naj bi med čakanjem doma opravljal delo pri delodajalcu in kolikšno bi bilo plačilo za tako opravljeno delo. Z amandmajem PS Levice k 24. členu smo zato predlagali črtanje te določbe.

4) Obveznosti delodajalcev, ki prejemajo povračila nadomestila plače

ZIUZEOP določa, da v obdobju, ko ima delodajalec delavce na čakanju, za preostale delavce ni dovoljeno povečevanje dela zaposlenih z odrejanjem nadurnega dela. Toda povečevanje dela zaposlenih se lahko poleg odrejanja nadurnega dela dosega tudi z odrejanjem povečanega obsega dela v neenakomerno razporejenem ali začasno prerazporejenem delovnem času. Poleg tega pa ZIUZEOP delavcev, ki so zaposleni pri delodajalcih, ki prejemajo povračilo nadomestila plače, niso zavarovani pred odpuščanjem.

Zato smo z amandmajem PS Levice k 31. členu predlagali prepoved povečanega obsega dela z odrejanjem obsega dela v neenakomerno razporejenem ali začasno prerazporejenem delovnem času. Poleg tega pa smo predlagali tudi, da mora delodjalec prejeta sredstva vrniti v celoti, če v obdobju prejemanja povračila izplačanih nadomestil plače in v enakem obdobju po preteku prejemanja povračila začne postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, za katerega je povračilo prejel.

V Levici vztrajamo, da morajo biti pomoči podjetjem v prvi vrsti namenjena ohranitvi delovnih mest in dohodkov zaposlenih in ne dobičkom njenih lastnikov. Zato od vlade zahtevamo, da to načelo upošteva tudi pri nadaljevanju vseh pomoči v drugem svežnju zakonov za omilitev posledic epidemije COVID-19. Vsaka državna pomoč delodajalcu, ne glede na obliko ali višino, mora biti pogojena s prepovedjo odpuščanja.

5) Zaščita agencijskih delavcev

Agencijski delavci so v skladu z 60. členom Zakona o delovnih razmerjih za čas predčasnega prenehanja dela pri uporabniku (kjer opravljajo delo), oziroma za čas, ko delodajalec delavcu ne zagotavlja dela pri uporabniku upravičeni do nadomestila, ki lahko znaša zgolj 70 % minimalne plače, kar znese 490 evrov neto. V tem delu so za razliko od delavcev, ki so pri uporabniku zaposleni, agencijski delavci v neenakem položaju, saj niso upravičeni do 80% nadomestila, niti do varovalke po tem zakonu, ki delavcem na čakanju zagotavlja nadomestilo vsaj v višini minimalne plače. Zato smo z amandmajem predlagali zaščito agencijskih delavcev oziroma zagotovilo, da bodo v času epidemije s strani agencije prejemali vsaj minimalno plačo.

6) Krizni dodatek za zaposlene v zasebnem sektorju

Zaposlene v kritičnih dejavnostih v javnem sektorju lahko predstojniki nagrajujejo z dodatki v znesku do 100% osnovne plače, medtem pa je za zaposlene v zasebnem sektorju v 33. Členu ZIUZEOP predviden le enoten dodatek v znesku 200 evrov neto. Predlog predmetnega zakona zaposlenim v javnem sektorju, ki so pri svojem delu nadpovprečno izpostavljeni tveganju za svoje zdravje oziroma prekomerno obremenjeni zaradi obvladovanja epidemije COVID-19, podeljuje pravico do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije COVID-19, ki znaša največ 100 odstotkov urne postavke osnovne plače zaposlenega. Z amandmajem PS Levice k 33. členu smo položaj zaposlenih v zasebnem sektorju, ki so izpostavljeni največjemu tveganju in v času epidemije opravljajo delo na ključnih področjih delovanja družbe, poskušali približati položaju zaposlenih v javnem sektorju. V Levici bomo še naprej vztrajali, da se dodatek zaposlenim v zasebnem sektorju izplača v višini od 200 eurov do 100 odstotkov osnovne plače zaposlenega. Poleg tega predlagamo, da mora zaposlenemu, ki je pri svojem delu nadpovprečno izpostavljen tveganju za svoje zdravje oziroma prekomerno obremenjen zaradi obvladovanja epidemije COVID-19 na način, da je dnevno v fizičnem stiku z več kot 50 osebami ali pa je njegovo delo zaradi obvaldovanja epidemije močno oteženo, delodajalec izplačati krizni dodatek v višini 100% osnovne plače zaposlenega, ki je oproščen vseh davkov in prispevkov. Nazadnje predlagamo, da delodajalec, ki izplača krizni dodatek v višini 100% osnovne plače od države prejme povračilo v višini 50% kriznega dodatka.

7) Mesečni temeljni dodatek in oprostitev prispevkov za samozaposlene, verske uslužbence in kmete

ZIUZEOP zagotavlja mesečni temeljni dodatek (MTD) za samozaposlene, verske uslužbence in kmete. Od vlade zahtevamo, da v skladu z amandmaji PS Levice k 34. členu MTD zagotovi tudi vsem prekarnim delavcem. Predlagamo, da so do temeljnega dohodka upravičeni tudi fizične osebe, ki delo opravljajo na podlagi pogodb civilnega prava kot so avtorske in podjemne pogodbe, če niso obvezno zavarovane na kakšni drugi podlagi. Tudi fizične osebe, ki delo opravljajo na podlagi podjemnih, avtorskih, franšiznih ali drugih pogodbah civilnega prava namreč izpolnjujejo vse kriterije pod katerimi je ostalim trem skupinam upravičencem priznana pravica do pomoči v obliki MTD. Poleg tega opozarjamo da ZIUZEOP nujno pomoč odreka vsem tistim, ki zaradi stiske v mesecu pred uveljavitvijo tega zakona niso poravnali vseh obveznosti do finančne uprave RS. Pomoč naj bi bila namenjena ravno tistim, ki so najbolj izpostavljeni tveganju revščine, torej ravno tistim, za katere je verjetno, da so si zaradi slabega finančnega in socialnega položaja nakopičili manjše dolgove do finančne uprave. Zato predlagamo tudi, da se kriterij, ki davčnim neplačnikom odreka MDT, črta. Z amandmajem Levice k 38. členu pa samo predlagali, da se ta izključitveni kriterij, iz enakih razlogov črta tudi pri ugotavljanju upravičenosti samozaposlenih, verskih uslužbencev in kmetov pri uveljavljanju oprostitve plačila prispevkov.

Trenutno določilo 34. člena je poleg tega diskriminatorno do nekaterih samozaposlenih staršev. Člen določa, da je do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka upravičena zgolj samozaposlena oseba, ki je v obvezno zavarovanje vključena na podlagi opravljanja te dejavnosti in ne izpolnjuje pogojev za obvezno vključitev v obvezno zavarovanje tudi na kakšni drugi zavarovalni podlagi. S tako določbo se je iz ukrepa pomoči izključilo vse samozaposlene starše, ki jim država plačuje polovico prispevkov. Gre za samozaposlene mame in očete, ki so izkoristili zakonsko možnost dela s krajšim delovnim časom na podlagi 50. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih oziroma na podlagi 51. člena omenjenega zakona, ki določa, da pravica staršev do krajšega delovnega časa velja tudi za starše, ki si na podlagi svoje dejavnosti plačujejo prispevke za socialno varnost za najmanj 20 ur tedensko. Skladno s tem je v 19. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določena zavarovalna podlaga za te samozaposlene starše. Upoštevajoč to okoliščino in dejstvo, da ni nobenega utemeljenega razloga da bi tej skupini samozaposlenih odtegnili pomoč pri soočanju z epidemijo smo z amandmajem predlagali razširitev izjeme v drugem odstavku tega člena in s tem širitev upravičencev do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka tudi na samozaposlene starše, ki so upravičeni do plačila sorazmernega dela prispevkov in pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi varstva in nege otroka in so obvezno zavarovani tudi na na podlagi 19. člena ZPIZ-2E . Podobno so iz ukrepa pomoči izločeni samozaposleni z tako imenovanim mešanim statusom, denimo kmetje, ki so hkrati zaposleni in samozaposleni, ki so hkrati zaposleni za krajši delovni čas. Zato bi morali zagotoviti, da so do temeljnega dohodka oziroma do sorazmernega dela pomoči za samozaposlene upravičeni vsi samozaposleni, tudi tisti, ki so morda delno zaposleni in delno samozaposleni.

V Levici opozarjamo še na drugi neživljenjski pogoj za uveljavljanje pravice do izplačila MTD. Upravičenci morajo po ZIUZEOP dokazati bistveno zmanjšani obseg dejavnosti, in sicer vsaj 25% manj prihodkov za mesec marec, v primerjavi s februarjem in vsaj 50 % manj prihodkov za mesec april in maj, v primerjavi s februarjem. Samozaposleni v praksi težko dokažejo tovrsten izpad prihodkov, saj so njihovi prihodki neredni, transakcije plačil niso pravočasne, izplačila so lahko vezana na projekte, kjer je dinamika izplačil časovno specifična (periodična) itd. Do pomoči torej niso upravičeni tisti samozaposleni, ki v mesecu februarju niso imeli večjih dohodkov. Namesto predpisanega dokazovanja smo z amandmajem PS Levice k 37. členu predlagali, da se samozaposlenim izplačilo MTD omogoči brez dokazovanja.

Podobno problematičen je tudi 37. člen, ki določa pogoje vračanja pomoči za samozaposlene. Tisti, ki jim prihodki v začetku letošnjega leta glede na enako obdobje lani, ne bodo upadli za vsaj 20% bodo morali vso prejeto pomoč vrniti. Pomoč bodo morali vračati tudi tisti, katerih prihodek v drugem polletju 2020 bo za 20 % višji kot v enakem obdobju 2019. To določilo velja ne glede na to ali je samozaposleni v prejšnjem letu sploh obstajal in ne glede na to iz katerih razlogov je imel lansko polletje nižje dohodke. Opozarjamo, da gre v teh primerih lahko tudi za samozaposlene, ki v preteklem letu niso imeli dohodkov zaradi koriščenja starševskih dopustov in porodniških. V Levici smo zato z amandmajem k 37. členu predlagali popravke te določbe ter predlagali tudi črtanje določila, ki predvideva, da bo seznam vsem samozaposlenih, ki bodo prejeli pomoč, javno dostopen.

8) Nadomestilo za začasne in občasne delavce dijake in študente

Ogromen del študentske populacije, ki se preživlja z delom ob študiju, je v teh dneh izgubil svoj vir preživetja. Ravno dejavnosti gostinstva in drugih storitev, ki jih poganja študentsko delo, so v teh dneh popolnoma zaprle svoja vrata. Študentsko delo je ena najbolj prekariziranih oblik dela. Delo preko napotnice delodajalcem omogoča, da lahko kadarkoli in brez obveznosti do študentov prekinejo delo. Zaradi tega so ravno študenti prvi in najbolj množično izgubili svoje zaposlitve. Študentska napotnica ne nudi nobene varnosti, zato študenti niso upravičeni do nadomestil, ki sicer pripadajo delavcem. Tveganje v celoti pade na študenta. Zato smo v Levici z amandmajem za novi 40.a člen ZIUZEOP predlagali, da se delavce študente obravnava podobno kot delavce na čakanju in se jim zagotovi nadomestilo vsaj v višini 80% njihovega povprečnega mesečnega zaslužka v zadnjem polletju leta 2019. V Levici si bomo še naprej prizadevali, da vlada poskrbi za vse študente, ki se bodi zaradi epidemije znašali v socialni stiski. Pri tem opozarjamo, da mora biti nadomestilo izključno prihodek študenta, ne pa subvencija študentskim servisom. Študentski servisi so tako kot ostala podjetja upravičeni do ukrepov na gospodarskem področju in na področju subvencioniranja stroškov dela.

9) Solidarnostni dodatek za ranljive skupine

ZIUZEOP v 58. členu ureja izplačilo enkratnega solidarnostnega dodatka za ranljive skupine v vrednosti 150 eurov. S tem členom se z namenom izboljšanja socialnega položaja drugih ranljivih skupin oseb, ki imajo nizke dohodke in so glede na ogroženo starostno skupino najbolj izpostavljeni nevarnostim epidemije COVID-19, ureja izplačilo enkratnega solidarnostnega dodatka. Glede na dejstvo, da je najnižje denarno nadomestilo določeno pri približno 400 evrov neto, najvišje pa zgolj pri 892,5 evra bruto, tudi za to ogroženo skupino iskalcev zaposlitve predlagamo dodatek, ki ga uvaja ta člen.

Trenutna določitev enkratnega solidarnostnega dodatka za ranljive skupine je nesorazmerna in nepravična v odnosu do preostalih interventnih ukrepov. Ni namreč jasno zakaj bi upravičenci do denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka prejeli zgolj enkratni dodatek, medtem ko za preostale skupine velja, da bodo prejele večkratne, mesečne prejemke. Zato predlagamo, naj bo solidarnostni dodatek mesečni, ne enkratni dodatek.

Poleg tega ZIUZEOP v 58. členu izpušča učence in dijake iz socialno ogroženih skupin, ki so v času šolanja upravičeni do subvencije malice in/ali kosila. Ker so osnovne šole in gimnazije v času epidemije zaprte, so prehrano za te učence dolžni zagotoviti starši, za katere se je že v času pred epidemijo ugotovilo, da imajo prenizke dohodke za nabavo osnovnih življenjskih potrebščin. Tekom epidemije pa se bo njihov materialni položaj še dodatno poslabšal. Zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo, se je še posebej poslabšal položaj enostarševskim družinam, saj so odvisne od dohodka ene odrasle osebe.

V PS Levica smo zato z amadnmajem k 58. Členu ZIUZEOP predlagali, da se solidarnostni dodatek vsem upravičencem izplača za marec, april in maj. Poleg tega predlagamo, da se med upravičence poleg prejemnikov denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka štejejo tudi prejemniki denarnega nadomestila za brezposelnost, vsi študenti v Republiki Sloveniji ki niso v delovnem razmerju, ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti ali niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb in tujci, ki zaradi ukrepov za zajezitev epidemije ne morejo zapustiti ozemlja države ter prosilci za mednarodno zaščito. Nazadnje predlagamo, da se tistim, ki so upravičeni do subvencije za malico in kosilo, do preklica epidemije izplačuje mesečni solidarnostni dodatek v višini odobrene subvencije.

10) Podaljšanje nadomestila za primer brezposelnosti

V Levici smo z amandmajem za novi 58.a člen ZIUZEOP predlagali, da se obstoječe pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti avtomatično podaljšajo. Poleg zagotavljanja socialne varnosti prejemnikom nadomestila se s tem ukrepom razbremenjuje socialno varstveni sistem oziroma centre za socialno delo ter zmanjšuje ogroženost zaposlenih, ki lahko nastane zaradi prevelikega števila prosilcev za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev po preteku pravice do denarnega nadomestila.

11) Izjeme na področju socialno varstvenih prejemkov

Z amandmaji k 60 členu v obravnavi na plenarni seji smo predlagali nekatere dodatne izjeme na področju Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ter Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ki bi v času epidemije bistveno olajšale delo centrov za socialno delo ter ljudem v stiski zagotovile hitro in učinkovito pomoč. Predlagali smo;

(1), da se v sklopu premoženja za katerega je v tem zakonu določeno, da se ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja vloge za denarno socialno pomoč ter oseb, ki se upoštevajo v vlogi, vključi tudi prihranke. Zdaj je namreč določeno, da se bodo prihranki upoštevali, kar bo v praksi pomenilo, da bodo morali vsi tisti, ki bodo iz ukrepov izpuščeni ali pa ukrepi ne bodo zadoščali za zagotovitev njihovega preživetja porabiti vse svoje prihranke, preden bodo lahko zaprosili za denarno socialno pomoč. Predlagamo, da osebam, ki jih bo kriza izdatno prizadela v času epidemije država priskoči na pomoč, da bodo lahko svoje prihranke porabili po krizi, da se zopet postavijo na noge.

(2), da se nobeden izmed izrednih dohodkov posameznikov, določenih s tem zakonom, ne upošteva kot dohodek pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev. S tem se določi in zagotavlja, da pomoč, ki jo posameznikom namenja interventni zakon, ne bo izničena z zmanjšano vrednostjo subvencij ali transferjev iz javnih sredstev.

(3) da se v času epidemije ne upoštevajo določila Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ki socialno pomoč odrekajo tistim, ki si aktivno ne prizadevajo za pridobitev zaposlitve. Pridobivanje oziroma aktivnosti povezane s pridobivanjem zaposlitve so v času epidemije namreč onemogočene, zato ni smiselno, da se ta pogoj v času trajanja veljavnosti ukrepov iz interventnega zakona preverja. Predlog omogoča lažje pridobivanje socialne pomoči za vse tiste, ki jim ta zakon pomoči ne ponuja ter za tiste, ki so zaradi takih ali drugačnih okoliščin izpadli iz kroga upravičencev po tem zakonu.

(4) Za blažitev socialnih posledic epidemije in z njo povezanih ukrepov smo predlagali povišanje osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. Člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih in s tem dvig praga upravičenosti do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka v času epidemije. Znesek je določen na podlagi izračuna minimalnih življenjskih stroškov iz leta 2017, ki ga je na podlagi podatkov za leto 2016 v skladu z zakonom opravil Inštitut za ekonomska raziskovanja in znaša 441,67 evrov Predlagani znesek predstavlja v tej študiji izračunan znesek kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov.

12) Nadomestila plače za javne uslužbence

ZIUZEOP v 70. členu nadomestila plače za javne uslužbence in funkcionarje, ki zaradi odrejene karanetene ne morejo delati, obravnava drugače kakor nadomestila plače delavcev v zasebnem sektorju. Zakon v 26. členu določa, da ima delavec v času začasnega čakanja na delo in tudi v času, ko zaradi višje sile ne opravlja dela, pravico do nadomestila plače, ki ne sme biti nižje od minimalne plače. Nato pa v 70. členu ponovno določa višino nadomestila v času, ko delavec zaradi višje sile ne opravlja dela, a le za javne uslužbence in funkcionarje. V primeru, da javni uslužbenec zaradi višje sile ne opravlja dela, bo upravičen do nadomestila v višini 80 % plače, pri tem pa spodnja meja zanj ni določena. Nadomestilo javnega uslužbenca bo tako, kljub enakemu razlogu za nezmožnost opravljanja dela kot pri zaposlenem v zasebnem sektorju, lahko nižje od minimalne plače. Zaradi zagotavljanja enake obravnave vseh delavcev, ki zaradi višje sile ne morejo opravljati dela, smo v Levici z amandmajem k 70. členu tudi za javne uslužbence določa, da nadomestilo v takem primeru ne more znašati manj kot znaša minimalna plača.

13) Delo preko delovnega časa v času epidemije

67. člen določa, da lahko delodajalec brez soglasja delavca, sindikata ali sveta delavcev javnemu uslužbencu enostransko odredi do 80 ur dodatnega dela na mesec. To pomeni, da bi se lahko tudi za več mesecev brez ustreznih nadomestil ali varoval poseglo v pravice delavcev do tedenskega ali dnevnega počitka. Kadrovske osiromašenosti določenih ključnih sektorjev, kot sta zdravstveno in socialno varstvo, se ne sme reševati s preobremenjevanjem že tako preobremenjenih delavcev, ki so že v rednem delovnem času in pred nastopom epidemije pogosto opravljali delo, ki bi ga po normativih in razumni presoji moralo opravljati bistveno več delavcev. Zadevne sektorje je treba kadrovsko in materialno usposobiti za delovanje na način, ki bo varen tako za njihove oskrbovance kot izvajalce. Zato smo v Levici skladno s pozivom reprezentativnih sindikalnih central z amandmajem k 67. členu predlagali določene omejitve in varovala pri odrejanju nadurnega dela javnim uslužbencev v času epidemije:

(1) Bolj natančno opredeljeno obdobje veljavnosti člena, ki omogoča precejšen odstop od splošnih omejitev obsega dela in odstop od pravice delavca do dnevnega in tedenskega počitka.

(2) Nižje vrednosti oziroma ure za katere je mogoče brez ustreznega počitka podaljšati delovni čas javnega uslužbenca.

(3) Predlog, da skupno delo preko polnega delovnega časa javnega uslužbenca ne sme presegati letne časovne omejitve, ki jo določa zakon, ki ureja delovna razmerja.

(4) Dodatek v višini 50% osnovne plače, za delavce, ki jim bo skladno s tem členom odrejen večji obseg nadurnega dela.

(5) Obstoječi predlog je nesprejemljiv tudi zato, ker vladi pušča proste roke pri oblikovanju odredbe o poteku in pogojih nadurnega dela. Takšen enostranski sprejem predpisa, ki grobo posega v temeljne delavske pravice (do počitka, do razumnega delovnega časa, do zdravja in varnosti pri delu) grobo krši sindikalne pravice delavcev in načela socialnega dialoga. Prav tako ni jasno oziroma primerno obrazloženo, kaj natančno naj bi v zvezi s postopki in pogoji nadurnega dela javnih uslužbencev z uredbo urejala vlada. Zato predlagamo, da mora vlada k uredbi pridobiti obvezno predhodno soglasje sindikalnih central, ki so članice ekonomsko-socialnega sveta.

Gospodarstvo in finance

1) Odlog plačila obveznosti kreditojemalcem

Zakon o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev (ZIUOPOK) je tako pravnim kot fizičnim osebam omogočil dvanajstmesečni odlog plačila kreditov. ZIUOPOK je sprva predvideval, da se kreditojemalcu v času odloga obveznosti kredit ne obrestuje, kar bi vsaj delno razbremenilo gospodinjstva, ki so zaradi prezadolženosti zašla v socialno stisko, ter podjetja, ki bodo zaradi servisiranja obveznosti krčila proizvodnjo in odpuščala, da bi ohranila svoje dobičke. Nato pa je vlada podlegla pritiskom Združenja bank Slovenije in obstoječo ureditev spremenila tako, da se kredit v času odloga obrestuje. Po ocenah ekonomista Velimirja Boleta se bo zasebnim bankam zaradi odloga likvidnost zmanjšala za 200 milijonov po optimističnem scenariju oziroma za 480 milijonov evrov po pesimističnem scenariju. Poleg tega je treba upoštevati, da je vlada v 65. členu tega zakona bankam zagotovila za 200 milijonov evrov državnih poroštev za odplačevanje zamrznjenih obveznosti iz kreditnih pogodb po ZIUOPOK.

Izpad likvidnosti bank bo torej prvič, zgolj začasen (saj gre za odlog in ne oprostitev plačila kreditov); drugič, zavarovan z državnimi poroštvi; in tretjič, minoren v primerjavi z 4,5 milijardami eurov, ki smo jih v letih 2011-2014 za sanacijo slovenskih bank prispevali državljani. Prav ogromna sanacija bančnega sektorja z javnimi sredstvi je bankam omogočila, da so danes v izredno dobrem položaju. Po podatkih Banke Slovenije skupen obseg primarne in sekundarne likvidnosti slovenskih bank znaša 13 milijard eurov, njihova skupna kapitalska ustreznost pa 20% (za primerjavo: pred prejšnjo krizo, leta 2008, je znašala 12%). V luči teh podatkov bil za banke izpad prihodkov iz naslova obresti v času odloga zanemarljiv. Zato je nesprejemljivo, da vlada v interesu zasebnih bank, ki jih je kriza najmanj prizadela, sprejema odločitve, ki bodo šle na škodo prezadolženim podjetjem in državljanom, ki jih bo kriza najbolj prizadela. Državljani bodo v korist bank dvojno oškodovani, saj bodo primorani po moratoriju poleg obresti, ki so nastale pred odlogom, bankam plačati še obresti, ki se bodo nakopičile med odlogom. Poleg tega pa bodo na dolgi rok morali pokriti še stroške vseh unovčenih poroštev, ki zasebne banke z nepovratnimi sredstvi in z javnim denarjem ščitijo pred izgubami. Od vlade zato zahtevamo, da v drugi zakonski sveženj za omejitev posledic epidemije COVID-19, v skladu z amandmajem za črtanje 2. člena, ki smo ga vložili v poslanskih skupinah Levice in LMŠ, ponovno uvede prvotno ureditev, po kateri se krediti v času odloga ne obrestujejo. Nazadnje opozarjamo, da mnoge obveznosti kreditojemalcev do bank ne izhajajo iz kreditnih, temveč iz lizinških pogodb, zato vlado pozivamo, da naj v odlog vključi tudi obveznosti iz lizinških pogodb.

2) Začasna omejitev najemnin

V Levici predlagamo, da se do obdobja treh mesecev po razglasitvi konca epidemije, najemnine v stanovanjskih in poslovnih objektih omejijo na 20 % tekočega mesečnega dohodka posamičnega gospodinjstva, ki prebiva v stanovanju oziroma mesečnega dohodka najemnika poslovnega prostora. V kolikor najemnina presega 20 % tekočega mesečnega dohodka gospodinjstva oziroma najemnika, je ta upravičen do sorazmernega znižanja najemnine. V ta namen smo v poslanski skupni Levica vložili amandma za novi 81.a člen ZIUZEOP.

Epidemija s katero se soočamo bo imela negativne posledice na socialnem področju, saj se bo marsikateremu posamezniku ali gospodinjstvu zmanjšali prihodki, ali pa bodo celo ostali v celoti brez njih. Med tem, ko smo z interventnimi ukrepi uspeli zagotoviti rešitev za tiste posameznike, ki imajo stanovanjske kredite, pa na drugi strani za najemnike dosedanji ukrepi ne prinašajo nobene rešitve. Že po podatkih za leti 2017 in 2018 so podatki Statističnega urada zaskrbljujoči. V letu 2017 so za 36 % gospodinjstev stanovanjski stroški predstavljali veliko breme, za 53 % srednje veliko breme in le za 12 % niso predstavljali bremena. Stanje v letu 2018 se ni izboljšalo. Veliko breme so stanovanjski stroški predstavljali za 35 % gospodinjstev, srednje veliko breme za 53 %, za 12 % pa niso predstavljali bremena. V kolikor se želimo izogniti socialni katastrofi, ki bi se na področju dostopa do primernega stanovanja lahko zgodila med ali po koncu epidemije, je nujno potrebno zagotoviti pomoč tudi najemnikom stanovanj.

V Levici zato predlagamo, da najemnine za stanovanjske in poslovne objekte v času trajanja epidemije ne smejo presegati več kot 20 % tekočega mesečnega dohodka posamičnega gospodinjstva, ki prebiva v stanovanju oziroma mesečnega dohodka najemnika poslovnega prostora. V kolikor najemnina presega 20 % tekočega mesečnega dohodka gospodinjstva oziroma najemnika, je ta upravičen do sorazmernega znižanja najemnine. S tem se torej upošteva minimalno razmerje med prihodki in stroški najema, ki omogočajo vsaj minimalno socialno in materialno varnost najemnikov. Pri tem je potrebno upoštevati, da morajo najemniki poleg najemnine vsak mesec poravnati tudi vse obratovalne stroške, kar predstavlja dodatno obremenitev za gospodinjstva in najemnike.

Zaradi neurejenih razmer na področju najemanja stanovanj in poslovnih prostorov in zaradi izogibanja plačevanju davkov s strani najemodajalcev, marsikateri najemnik biva v stanovanju ali uporablja poslovni prostor brez sklenjene najemne pogodbe. Ker so takšni najemniki brez pravic in prepuščeni sami sebi, jim je potrebno v času epidemije zagotoviti posebno pravno varstvo, ki jih bo zaščitilo pred deložacijo v času epidemije. Zato v Levici predlagamo, da tudi tistim najemnikom, ki nimajo sklenjene najemne pogodbe, v kriznem obdobju pripadajo vse pravice po Stanovanjskem zakonu.

Ker smo bili v času epidemije obveščeni o primerih, ko so najemodajalci odpovedali najemne pogodbe ali pa enostavno zahtevali izselitev najemnikov, za katere menijo, da zaradi izgube dohodka ne bodo sposobni poravnati najemnine, v Levici predlagamo, da se takšno ravnanje najemodajalcev prepove. Še posebej so v tem času ranljivi vsi tisti, ki bodo zaradi epidemije izgubili večji del prihodkov ali celo vse prihodke (študentje, samozaposleni, prekarni delavci, odpuščeni delavci …) in bi zaradi tovrstnega neodgovornega ravnanja najemodajalcev ostali še brez strehe nad glavo. Takšne prakse je treba preprečiti. V Levici zato predlagamo, da je odpoved najemne pogodbe v času epidemije možna le s soglasjem najemnika.

Ukrep na drugi strani zaradi že sprejetih drugih ukrepov v času epidemije, ne bodo bistveno vplivali na socialni in materialni položaj najemodajalcev. Vsi tisti najemodajalci, ki so za stanovanja najeli stanovanjske kredite, so na podlagi interventnih ukrepov upravičeni do odloga plačila kredita za eno leto. Tisti, ki oddajanih nepremičnin nimajo obremenjenih s krediti, pa z oddajanjem ustvarjajo izključno dobiček. V luči solidarnosti, ki je nujno potrebna za preprečevanje socialne stiske najemojemalcev, so predlagani ukrepi potrebni in sorazmerni. Vlado zato pozivamo, da v drugi zakonski sveženj za omejitev posledic epidemije COVID-19, v skladu z amandmajem Levice za novi 81.a člen ZIUZEOP, vključi ukrepe za razbremenitev najemojemalcev v finančnih težavah.

3) Državna poroštva za gospodarske družbe

V 65. členu ZIUZEOP vlada bankam in hranilnicam zagotavlja poroštva za del obveznosti gospodarskih družb, ki so po ZIUOPOK, upravičen do odloga obveznosti iz kreditnih pogodb. Gre za 200 milijonski sveženj pomoči zasebnim podjetjem. V Levici ne nasprotujemo zagotavljanju državnih pomoči gospodarskim družbam v težavah. Vendar pa zagovarjamo stališče, da državna pomoč ne sme biti nepovratna, temveč mora biti zavarovana z lastniškim deležem gospodarske družbe, ki koristi državno poroštvo. Po vladnem predlogu bo Republika Slovenija s poplačilom dela veljavnih in zapadlih obveznosti do bank gospodarskim družbam enostavno podarila do 200 milijonov evrov. Republika Slovenija bo tako podržavila izgube zasebnih gospodarskih družb, kar bo omogočilo privatizacijo dobičkov na račun proračunskih sredstev.

V Levici menimo, da morajo biti državne pomoči zasebnim gospodarskim družbam povratne. Zato smo z amandmajem k 65. členu skupaj z poslansko skupino SAB predlagali, da se po unovčenju poroštva, terjatve bank do gospodarskih družb, ki jih v postopku izterjave ni mogoče izterjati, pretvorijo v lastniški delež države. Tako lahko država podjetjem zagotovi sredstva za ohranitev proizvodnje in delovnih mest, v zameno pa dobi glasovalne pravice in delež v dobičku podjetja. Le tako se bodo javna sredstva, ki bodo v času krize namenjena pomoči zasebnim podjetjem, po krizi postopoma vrnila v državni proračun. V nasprotnem primeru pa bodo morali stroške sanacije izgub podjetij, kakor po gospodarski krizi, ki je izbruhnila leta 2009, ko je prišlo do radikalnega varčevanja (ZUJF) in dviga DDV, zopet v celoti pokriti državljani. V skladu s temi načeli od vlade zahtevamo, da tudi v drugem zakonskem svežnju za omilitev posledic COVID-19, ki bo namenjen zagotavljanju likvidnosti podjetjem, pomoči podjetjem namenite izključno v obliki povratnih sredstev.

4) Spodbujanje naložb v zdravstvu

ZIUZEOP v 86. členu vladi omogoča, da sredstva iz integralnega proračuna, Evropskega socialnega sklada (ESS) in Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) primarno namenja spodbujanje naložb v zdravstvu, ki so potrebne za obvladovanje posledic epidemije COVID-19. V Levici smo z amandmajem predlagali črtanje določb, ki vladi omogoča, da sredstva za raziskave v zdravstvu samovoljno in brez zakonsko predpisanih omejitev zajema iz integralnega proračuna in ESS.

Opozarjamo, da so sredstva iz ESS namenjena usposabljanju ljudi in iskanju zaposlitve, spodbujanju socialne vključenosti, izboljšanju izobraževanja in usposabljanja ter izboljšanju kakovosti javnih storitev v državah članicah. Dodatna pooblastila vladi, da integralna sredstva proračuna netransparentno porablja za spodbujanje naložb v zdravstvu pa tako ali tako niso potrebna. Vlada si je namreč z Zakonom o interventnih ukrepih na javnofinančnem področju (ZIUJP) zagotovila pooblastila, da o prerazporeditvah pravic porabe v proračunu države odloča brez omejitev. Vlada ima tako že zdaj pravico, da arbitrarno in mimo sedanjih zakonskih omejitev prerazporeja proračunska sredstva. Dodatne določbe, ki bi vladi lahko podelile še dodatne pravice pri razporejanju proračunskih sredstev zato niso niti potrebne niti upravičene.

Poleg tega se bodo po vladnem predlogu v okviru spodbujanja naložb, ki so potrebne za boljše obvladovanje posledic epidemije COVID-19 v zdravstvu, izbor operacij lahko izvajal v obliki javnih razpisov, javnih pozivov ali neposrednih sklenitev pogodb. Vlada bo torej lahko pri sklepanju pogodb z zasebniki delovala tudi mimo javnih razpisov, kar je v nasprotju z načeli transparentnosti in gospodarnosti razpolaganja z javnimi sredstvi. Zato v Levici predlagamo, da se postopki za izvajanje operacij izvedejo v obliki javnih razpisov, kar zagotavlja vsaj minimum transparentnosti in gospodarnosti pri vladnem razpolaganju z sredstvi iz sklada ESRR.

Ob tem poudarjamo, da se v Levici absolutno strinjamo z osnovnim namenom 86. člena: vsekakor je treba zagotoviti dovolj sredstev za naložbe v raziskave, razvoj in proizvodnjo cepiv, zdravil in zaščitne opreme. Vendar poudarjamo, da morajo biti sredstva v ta namen zagotovljena gospodarno in transparentno: sredstva za naložbe namesto z prerazporejanjem denarja iz integralnega proračuna, bolj racionalno pridobiti s koriščenjem denarnih pomoči, ki so na voljo s strani ECB, ESM in, če to ne zadostuje, prek izdaje dodatnih dolgoročnih državnih obveznic na domačih finančnih trgih.

5) Podaljšanje plačilnih rokov

86. člen ZIUZEOP je določil podaljšanje plačilnih rokov za zasebnike, ki dolgujejo javnim organom iz sedanjih 30 dni na 60 dni. Opozarjamo, da 11. člen Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (Uradni list RS, št. 57/12) za zasebnike, ki poslujejo z javnimi organi sicer določa rok 30 dni, vendar pa v drugem odstavku že zdaj dopušča možnost podaljšanja roka na več kot 30 dni. Stranki se po določbi iz drugega odstavka 11. člena lahko »pisno dogovorita, da je rok za pregled blaga ali storitve daljši od 30 dni, če tak rok ne pomeni očitno nepravičnega pogodbenega dogovora.«

V Levici zato menimo, da ni razlogov za pavšalno podaljševanje plačilnih rokov mimo trenutne zakonske določbe, ki za podaljšanje plačilnega roka zahtevajo le pisni dogovor, ki pa je pomemben, saj je namenjen preprečevanju nepravičnih pogodbenih dogovorov. Pavšalno podaljšanje rokov je problematično tudi zato, ker bi 60 dnevni rok za plačilo ostal v veljavi še eno leto po razglasitvi konca epidemije COVID-19. V Levici smo zato z amandmajem predlagali črtanje 86. člena ZIUZEOP.

6) Dosledna prepoved izplačila dobičkov in nagrad poslovodstvu

Prvi odstavek 77. člena ZIUZEOP določa, da se dolžnikom kreditnih ali drugih obveznosti, sklenjenih na podlagi Zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb in zadrug v težavah in Zakona pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb težavah odobri odlog plačila obveznosti iz kreditne ali druge pogodbe za obdobje dvanajst mesecev. 79. člen, ki določa obveznosti dolžnika, pa od upravičenca zahteva le to, da na četrtletja poroča Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Upravičenec je v tem primeru obravnavan drugače kakor vsi drugi primerljivi upravičenci do državnih pomoči v ZIUZEOP.

65. členu ZIUZEOP, ki zagotavlja državna poroštva, upravičenim gospodarskim družbam jasno prepoveduje izplačilo dobička ter nagrad za poslovno uspešnost članom poslovodstva in zaposlenim.

Tudi 99. člen tega ZIUZEOP določa, da morajo subjekti, ki so uveljavil povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, povračilo nadomestila plače delavcu, ki zaradi višje sile ne more opravljati dela, oprostitev plačila prispevkov ali izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka v primeru, da je od uveljavitve tega zakona dalje prišlo do delitve dobička, izplačil dela plač za poslovno uspešnost oziroma nagrad poslovodstvu v letu 2020 vrniti prejeta sredstva, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

Gre za razumne prepovedi oziroma pogoje, ki vodstvom podjetij, ki koristijo državno pomoč iz javnih sredstev, onemogoča, da bi to pomoč izkoristila za izplačilo osebnih prihodkov, ki služijo izključno njihovim zasebnim interesom in krčijo fond sredstev za izplačilo plač in naložbe. Tudi dolžnike, ki so po 77. členu deležni odloga kreditnih in drugih obveznosti, je treba obravnavati enako. Treba jih je prisiliti k odgovornemu in gospodarnemu ravnanju, ki bo v korist njihovih zaposlenih. Vse državne pomoči podjetjem iz tega zakona morajo biti primarno namenjene ohranitvi delovnih mest in dohodkov delovnih ljudi, ne pa subvencioniranju dobičkov in bogatenju njihovih lastnikov. V Levici smo zato z amandmajem predlagali, da tudi gospodarske družbe v obdobju odloga kreditnih in drugih obveznosti v skladu z 77. členom ZIUZEOP, ne smejo izplačevati dobička in nagrad za poslovno uspešnost članom poslovodstva. V Levici vlado pozivamo, da enake pogoje postavi tudi vsem delodajalcem, ki bodo do državnih pomoči, ne glede na njihovo obliko in/ali višino, upravičene v drugem svežnju ukrepov za omilitev posledic epidemije COVID-19.

Zdravstvo

1) Obvezno zdravstveno zavarovanje

V Levici smo z amandmajem k 56. členu ZIUZEOP predlagali, da se do preklica epidemije v obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) vključi vse prebivalce Slovenije, ki v OZZ niso vključeni. Konec leta 2019 je bilo 3.050 oseb, ki niso imele urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja več kot 2 meseca, in 576 oseb, ki niso imele urejenega zavarovanja več kot 1 leto. 6.434 je bilo zavarovanih oseb, ki so imele zaradi neplačila prispevkov zadržane pravice (razen do nujnih zdravstvenih storitev) več kot 1 leto. V času izrednih razmer in epidemije je ključno, da je med prebivalstvom vzpostavljena univerzalna solidarnost. Na nikogar se ne sme pozabiti, vključno s tistimi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nimajo urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Trdimo, da razlogi za neurejenost v času krize niso prevladujoč faktor. Namesto tega mora v ospredje stopiti medčloveška solidarnost in pravice iz OZZ, ki izražajo javni interes Republike Slovenije. Ob tem prav tako poudarjamo, da 2. člen ZZVZZ izrecno določa, da v Republiki Sloveniji nihče ne sme ogrožati zdravja drugih. Osebe brez zavarovanja pa so seveda potencialno tveganje, saj nimajo pravic iz OZZ.

2) Dopolnilno zdravstveno zavarovanje in poslovanje zdravstvenih zavodov

Sprejeti in predvideni ukrepi vlade ne obravnavajo izredno pomembnega segmenta v delovanju države in javnega sektorja, in sicer odprave ali omilitve negativnih posledic epidemije na poslovanje javnih zdravstvenih zavodov. Skladno z Odlokom o začasnih ukrepih na področju zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 se za čas trajanja ukrepov prekine izvajanje preventivnih zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih, prav tako se odpovejo vsi specialistični pregledi in operativni posegi, razen tistih s stopnjo nujnosti nujno in zelo hitro, prekine se tudi izvajanje nenujnih zobozdravstvenih storitev.

Zdravstveni zavodi v času trajanja ukrepov ne izvajajo rednih storitev, torej ne opravljajo pogodbeno dogovorjenega programa, temveč opravljajo druge nujne ali potrebne storitve. Osnova za plačilo storitev s strani ZZZS je realiziran program, ki pa ga glede na sedaj znano obdobje trajanja epidemije (predvidoma do 31. 5. 2020) izvajalci zdravstvene dejavnosti verjetno ne bodo realizirali v načrtovanem obsegu do konca leta 2020. Zato bodo izvajalci soočeni z izpadom prihodkov, kljub omejitvi izvajanja programa pa bodo imeli fiksne stroške, ki nastanejo zaradi izvajanja zdravstvenih storitev na drugačen način (stroški dela predstavljajo povprečno 60 % vseh stroškov v ceni zdravstvene storitve, v veliki meri so tudi materialni stroški fiksni). Prihodki izvajalcev zdravstvenih programov se bodo po ocenah ZZZS, ob predpostavki enomesečnega izpada rednih programov, zmanjšali za okoli 62 milijonov evrov (polna vrednost programa, obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje skupaj). To bi vodilo v povečevanje izgub izvajalcev. Nekaj dodatnih prihodkov bodo izvajalci sicer realizirali iz naslova opravljenih storitev, povezanih s COVID-19 (ki jih bo ZZZS plačal iz svojega rezervnega sklada), vendar to nikakor ne bo zadostovalo za nevtralizacijo izpada prihodkov zaradi omejitev izvajanja rednih programov. Zato je treba tudi za segment javnih zdravstvenih zavodov določiti ukrepe za omilitev posledic epidemije ter jim, skladno z drugim odstavkom 48. člena ZJF, zagotoviti pokritje izgube zaradi posledic epidemije iz sredstev proračunske rezerve. Država je dolžna zagotoviti stabilne pogoje poslovanja, to je zagotoviti plačilo stroškov dela in materialnih stroškov, ne glede na realizacijo programa, saj gre za izjemno naravno nesrečo (pandemijo nalezljive bolezni).

Poleg tega bodo imeli javni zdravstveni zavodi dodatne stroške povezane z:

nabavo potrebne osebne varovalne opreme in opreme za oskrbo hudo bolnih (respiratorji ipd.),
dodatne stroške dela zaradi večje obremenjenosti zaposlenih (nadure…),
pripadajočimi dodatki po kolektivni pogodbi za zdravstvene delavce in sodelavce (do 65 %),
dodatki, ki so vključeni v novi zakon (od 10 % do 200 %),
dodatnimi stroški v zvezi z delom (prihod na delo ipd.).

Vse to so razlogi, da se javnim zdravstvenim zavodom za nemoteno delovanje zagotovi dodatna proračunska sredstva. Z amandmajem PS Levice za nova 56.a in 56.b člen ZIUZEOP smo zato predlagali, da se Javnim zdravstvenim zavodom, ki bodo imeli zaradi neizvajanja ali omejenega izvajanja programov v času od razglasitve epidemije do 31. 12. 2020 presežek odhodkov nad prihodki, ta razlika izplača iz zbranih premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje oziroma kapitalskih rezerv komercialnih zdravstvenih zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Poleg tega predlagamo, da komercialne zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, do 31.5. 2020 zavarovancem ne zaračunavajo premij. Komercialne zavrovalnice namreč v času kriznih razmer ne bodo imele odhodkov iz naslova rednih zdravstvenih storitev oziroma bodo realizirani v bistveno manjšem obsegu. Po drugi strani pa morajo zavarovanci premije redno mesečno plačevati, kar vodi v presežke prostovoljnih zavarovalnic. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa dopolnilno zavarovanje kot javni interes Republike Slovenije. Nedvomno je v tem kriznem času v javnem interesu, da plačilo položnic za čas trajanja epidemije prekine in da se iz premij, ki so jih komercialne zavarovalnice že prejele, medtem ko se programi ne bodo izvedli, pokrije izgube javnih zdravstvenih zavodov. Poleg tega bi ta ukrep omilil socialne stiske prebivalcev, ki bodo zaradi krize naraščale.

Pokojnine

1) Solidarnostni dodatek za upokojence

ZIUZEOP v 57. členu ureja enkratni solidarnostni dodatek za upokojence. Ureditev je nesorazmerna in nepravična v odnosu do preostalih interventnih ukrepov. Ni namreč jasno, zakaj bi upokojenci prejeli zgolj enkratni dodatek, medtem ko za preostale skupine in ostale olajšave velja, da bodo veljale do konca epidemije oziroma do rokov določenih v 20. členu tega zakona. Zato smo z amandmajem k 57. členu predlagali, da se solidarnostni dodatek izplača za marec, april in maj 2020.

Tudi ureditev določanja višine solidarnostnega dodatka je nepravična. Ker upravičence razdeli v tri dohodkovne razrede, pri mnogih prihaja do zelo velikih razlik v višini solidarnostnega dodatka, čeprav so razlike v njihovih pokojninah zanemarljive. Na primer: upravičenec, ki prejme pokojnino v višini 600 evrov, prejme solidarnostni dodatek v višini 230 evrov, upravičenec, ki prejme zgolj en cent višjo pokojnino (600,01 evrov), pa prejme solidarnostni dodatek, ki je kar 100 evrov nižji (130 evrov). Da bi odpravili to nepravičnost v distribuciji sredstev za solidarnostni dodatek, v Levici predlagamo, da se upravičencem višina solidarnostnega dodatka določi v skladu s formulo linearne funkcije. Po predlagani formuli se vsem upravičencem, ki prejemajo pokojnine med 350,01 in 850 evrov, višina solidarnostnega dodatka z višino prejete pokojnine linearno zmanjšuje. Gre za preverjen in enostaven princip, ki je v zakonu, ki ureja dohodnino, uporabljen za določanje višine dodatne splošne olajšave. Poleg tega pa je predlog Levice zastavljen tako, da upravičenci, ki prejmejo najnižje pokojnine (pod 500 evrov), prejmejo višji solidarnostni dodatek kot predlaga vlada. Po predlogu Levice namreč vsi upokojenci s pokojninami do 350 evrov dobijo solidarnostni dodatek v višini 430 evrov.

Primerjava določanja višine solidarnostnega dodatka glede na prejeto pokojnino po vladnem predlogu in predlogu Levice, je prikazana v spodnjem grafu:

2) Solidarnostni dodatek za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja

Predlagamo, da so do dodatka upravičeni tudi prejemniki nadomestil iz invalidskega zavarovanja, ki delajo za polovični delovni čas. Materialni položaj prejemnikov nadomestil iz invalidskega zavarovanja je prav tako mizeren in pogosto še slabši od mnogih, ki so že upokojeni, zato ni nobenega razloga, da bi prejemnike nadomestil za invalidnost ali delnih nadomestil, ki opravljajo delo za skrajšani delovni čas iz zakona izključili. Povprečno nadomestilo za invalidnost, ki so ga zaposleni upravičenci prejemali v letu 2019, je znašalo 161,71 evra. Povprečno delno nadomestilo za delo s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, (delna pokojnina po ZPIZ-1) je v letu 2019 znašalo 302,34 evra. Sorazmeren del minimalne plače seštet s povprečjem delnega nadomestila znese okoli 650 evrov. Nelogično in nesolidarno je torej tistim, ki delajo, odrekati solidarnostni dodatek, ki bo pripadel vsem ostalim skupinam, ki jih pokriva pokojninska in invalidska zakonodaja. Poleg tega je na nepravično anomalijo v sprejetem zakonu opozorila tudi Zveza delovnih invalidov Slovenije.

Izobraževanje

1) Proračunsko financiranje zasebnih vrtcev

ZIUZEOP v 42. Členu ureja financiranje zasebnih vrtcev. Zasebnim vrtcem v času epidemije pripadajo sredstva iz proračuna v višini 85% za posameznega otroka. V Levici smo z amandmajem predlagali črtanje 42. Člena, saj menimo, da ni potrebe po dodatnem financiranju zasebnih vrtcev. Financiranje zasebnih vrtcev ureja 34. člen Zakona o Vrtcih (ZVrt): Zasebnim vrtcem pripadajo sredstva iz proračuna občine, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

če izvajajo najmanj poldnevni program,
če imajo vključenih najmanj za en oddelek predšolskih otrok,
če imajo zaposlene oziroma drugače zagotovljene vzgojiteljice in vzgojitelje predšolskih otrok – pomočnike vzgojitelja za izvedbo programa v skladu z zakonom in drugimi predpisi,
če so dostopni vsem otrokom.

Opozarjamo, da so trenutno podjetja, med katerimi so tudi zasebni vrtci, že upravičeni do pokrivanja stroškov za delavce na čakanju ipd. Zasebni vrtci torej že izpolnjujejo pogoje do sofinanciranja s strani države, poleg tega pa so v primerih, da izpolnjujejo pogoje po javni potrebi, deležni tudi koncesije. 42 člen ZIUZEOP pa pogoje dodatnega financiranja v času izpada dejavnosti mimo ZVrt razširja tudi na vrtce, ki omenjenih pogojev sploh ne izpolnjujejo, se pravi da večinsko opravljajo pridobitno dejavnost mimo strokovnih smernic in mimo javnih potreb. To pomeni, da poslujejo kot nišna podjetja, kjer bodo delavci in zaposleni upravičeni do pomoči z naslova kriznih ukrepov, zaradi česar v Levici menimo, da niso upravičeni do dodatnega financiranja v času, ko ne izvajajo dejavnosti. To bi hkrati pomenilo, da bi bili določeni vrtci kot unikum po 42. členu upravičeni do kar dvakratne pomoči – po eni strani kot vsa druga podjetja z naslova kriznega zakona (za delavske plače, dodatke, bolniške in druge subvencije), po drugi strani pa še enkrat iz proračuna v višini 85 % za posameznega otroka (v času, ko teh otrok ni v vrtcu, gre pa tudi sicer za vrtce, ki selektivno sprejemajo otroke, torej niso javno dostopni vsem, sicer opravljajo dejavnost manj kot polovico dneva, ali pa ne sledijo strokovnim smernicam o tem, kako naj bi se vrtčevska dejavnost izvajala), pri čemer je osnova za izračun obveznosti cena istovrstnega programa javnega vrtca na območju občine, s katero ima zasebni vrtec sklenjeno pogodbo o financiranju.

Plače funkcionarjev

ZIUZEOP v 69. členu določa znižanje plač in nadomestil plač funkcionarjem na državni ravni za 30 odstotkov. Vendar pa isti zakon v 71. določa, da so zaposleni v javnem sektorju upravičeni do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve, ki lahko znaša tudi do 100 urne postavke osnovne plače zaposlenega. V Levici smo zato z amandmajem k 71. členu predlagali, da funkcionarji na državni ravni niso upravičeni do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve. Le tako lahko preprečimo, da bi bilo znižanje plač funkcionarjem zgolj navidezno. Ob 30 % znižanju plač funkcionarjem in sočasnem izplačevanju dodatka, ki lahko znaša do 100 % urne postavke, bi bile posledično lahko funkcionarske plače, kljub znižanju, tudi do 70 % višje kot danes.

Javno naročanje

ZIUZEOP v 90. členu določa dvig mejnih vrednosti za javna naročila na splošnem področju iz 20.000 eurov na 40.000 eurov in za javno naročilo gradenj iz 50.000 eurov na 80.000 eurov. V Levici menimo, da je dvig mejnih vrednosti za uporabo določb Zakona o javnem naročanju (ZJN) nepotreben in neutemeljen. ZJN v 27. členu določa, da se zakon ne uporablja za javna naročila opreme, tehnike ter druga javna naročila za zagotovitev osnovnih pogojev za preživetje oziroma življenje ali takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči, skladno s predpisi o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, kadar je vrednost naročila nižja od vrednosti, od katerih dalje je potrebna objava v Uradnem listu Evropske unije. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami v 7. členu določa, da so naravne nesreče potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča, žled, pozeba, suša, požar v naravnem okolju, množični pojav nalezljive človeške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Za naravno nesrečo se štejejo tudi neugodne vremenske razmere po predpisih o kmetijstvu in odpravi posledic naravnih nesreč, ki jih povzročijo žled, pozeba, suša, neurje, toča ali živalske in rastlinske bolezni ter rastlinski škodljivci. Prav tako ZJN omogoča krajšanje rokov in nekatere druge ugodnejše ureditve v primerih, ko je to nujno potrebno (na primer 40. člen, 44. člen, 46. člen, …). Za vsa tista javna naročila, ki so potrebna zaradi epidemije, so torej vse ustrezne pravne podlage že zagotovljene. Nobenega utemeljenega razloga pa ni, da bi se mejne vrednosti spreminjale za prav vsa javna naročila, ki se lahko kljub epidemiji izvedejo brez posegov v veljavno zakonodajo in določanja dodatnih izjem.

Iz statističnega poročila o oddanih javnih naročilih za leto 2018 je razvidno, da je v letu 2018 podatke o evidenčnih naročilih sporočilo 1983 naročnikov, pri čemer je bilo v letu 2018 skupno število evidenčnih naročil 1.052.365, v skupni vrednosti 1.007.513.578 evrov. Največ evidenčnih naročil pa so po vrednosti oddali: Univerzitetni klinični center Ljubljana (54.095 naročil v vrednosti 73.154.778 evrov), Nuklearna elektrarna Krško, d. o. o. (2.045 naročil v vrednosti 14.339.930 evrov), Direkcija RS za infrastrukturo (958 naročil v vrednosti 10.975.107 evrov), Mestna občina Ljubljana (3.657 naročil v vrednosti 10.403.525 evrov) in Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta (12.243 naročil v vrednosti 10.002.010 evrov).

Gre torej za obsežno področje, kjer se v zadnjih leti pojavlja tudi porast zlorab. Kot izhaja iz podatkov Državne revizijske komisije, je bilo v obdobju zadnjih deset let s strani Državne revizijske komisije in pristojnega sodišča v primerih drobljenja javnih naročil in oddaje javnih naročil brez izvedbe ustreznega postopka pravnomočno izrečenih 69 sankcij (glob in opominov), od tega je bilo skupaj izrečenih za 706.909 evrov glob. Poleg navedenih sankcij je bila v nekaterih primerih odgovornim osebam naročnikov izrečena še stranska sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja. Državna revizijska komisija v poročilu opozarja, da je v zadnjih letih opaziti trend naraščanja tovrstnih zadev, v letu 2018 pa so to bili tudi najpogostejši obravnavani prekrški.

Evidenčna naročila predstavljajo največji delež med vsemi javnimi naročili. Ker so tovrstna naročila izvzeta iz sistema javnega naročanja in omejitev iz Zakona o javnem naročanju, so tudi izredno netransparentna in omogočajo številne nepravilnosti, prijateljskega dogovarjanja in posledično oškodovanja državnega in občinskih proračunov. Dvig mejnih vrednosti za vse primere bi pomenil dodatno povečanje tovrstnih naročil in dodatno povečanje obsega netransparentno porabljenih javnih sredstev.

Ker za predlagane dvige mejnih vrednosti ni nobenega utemeljenega razloga, ki bi odtehtal možnosti za netransparentno odtekanje javnega denarja v zasebne žepe, smo z amandmajem PS Levice k 90.členu predlagali črtanje sporne določbe o dvigu mejnih vrednosti. Prav tako predlagamo črtane določbe, da v času epidemije občine niso dolžne izvajati javnih naročil za četrtne in krajevne skupnosti. Ožji deli občin zaradi kadrovske in strokovne podhranjenosti sami ne morejo izvajati postopkov javnih naročil, zato jim je vsekakor potrebno zagotoviti pomoč občine. Iz navedenih razlogov s črtanje člena, ki določa dvig mejnih vrednosti za javna naročila.

Kmetijstvo

1) Začasno ali občasno delo v kmetijstvu

76. člen ZIUZEOP 90 dnevno omejitev opravljanja začasnega ali občasnega dela v kmetijstvu na strani izvajalcev ukinja ne samo za čas trajanja epidemije, ki naj bi bil po predvidevanjih predlagateljev zakona krajši od treh mesecev, ampak za celotno leto 2020. Gre za delo, ki delavcem ne omogoča koriščenja celotnega nabora delavskih pravic, kot to velja za redno zaposlene delavce po Zakonu o delovnih razmerjih. Delavcem, ki sklepajo pogodbe o začasnem ali občasnem delu na kmetiji, niso zagotovljene pravica do plačanega dopusta, bolniške, regresa za letni dopust in odpravnine. Prav tako po prenehanju dela niso upravičeni do nadomestila za čas brezposelnosti, minimalna urna bruto postavka 4,79 evra na uro pa je krepko pod minimalno urno bruto postavko, ki sicer velja za prejemnike minimalne plače. Gre za skrajno prekarno in praviloma slabo plačano obliko dela, ki jo je uvedla prejšnja vlada na predlog takratnega ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejana Židana in s tem znižala raven delavskih pravic.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 22/18), s katerim je bil uveden sicer oster in nedopusten poseg v delavske pravice, je začasno ali občasno delo v kmetijstvu vendarle uvedel z obrazložitvijo, da »že iz same definicije pojma začasnega ali občasnega dela v kmetijstvu izhaja, da gre za delo, ki je začasne oziroma občasne narave.« Čeprav se je s tem zakonom omogočilo izkoriščanje tistega dela delavskega razreda, ki nima dostopa do rednih zaposlitev in je primoran životariti na robu revščine, se je vendarle uvedla tudi omejitev, s katero se ja preprečevalo, da bi tovrstna oblika dela postala stalnica v panogah sadjarstva, vinogradništva, hmeljarstva in zelenjadarstva. ZIUZEOP pa začasno naravo tovrstnega dela to, vsaj za leto 2020, ukinja.

V Levici menimo, da je ukinjanje 90-dnevnega roka, kolikor lahko izvajalci začasno in občasno opravljajo delo v kmetijstvu na letni ravni, nesprejemljivo zato, ker bo še povečalo izkoriščanje delavk in delavcev v kmetijstvu. Poleg tega pa tudi tehnično ni smotrno, ker omejitev začasnega in občasnega dela v kmetijstvu ne velja samo za izvajalce teh del (torej delavke in delavce), ampak tudi za posamezna kmetijska gospodarstva. Začasno ali občasno delo v kmetijstvu se lahko namreč na posameznem kmetijskem gospodarstvu opravlja neprekinjeno največ 120 dni v enem koledarskem letu. Če bi predlagatelji zakona resnično želeli zagotoviti nemoteno delovanje primarne kmetijske proizvodnje na kmetijah, bi najprej spremenili to določbo, ne pa omejitev, ki veljajo za izvajalce teh del. A resnični namen tega predloga očitno ni zgolj in samo zagotovitev izvajanja kmetijskih del na kmetijah za čas epidemije, ampak normalizacija prekarnega dela v kmetijstvu.

A predlog zakona ne samo da ukinja začasno naravo tovrstnega prekarnega dela v kmetijstvu, temveč ga celo spreminja v prisilno delo z določbo, po kateri bo lahko Zavod za zaposlovanje na to delo napotoval delavke in delavce, ki so bili napoteni na začasno čakanje na delo doma zaradi epidemije COVID-19.

Ustava Republike Slovenije v 49. členu določa:

»Zagotovljena je svoboda dela.
Vsakdo prosto izbira zaposlitev.
Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.
Prisilno delo je prepovedano.«

Če želijo, se delavke in delavci že sedaj lahko odločajo, da poleg rednega dela opravljajo tudi začasno ali občasno delo v kmetijstvu. Tu gre sicer za svobodo odločanja, ki je podrejena materialnemu stanju posameznika in zato v resnici ni svoboda, ampak pri večini ljudi ekonomska prisila. S predlogom zakona pa se to ekonomsko prisilo dopolnjuje še z zelo grobo prisilo države, ki bo delodajalcem (predvsem velikim sadjarjem in hmeljarjem) delovno silo zagotavljala ne samo z ustvarjanjem ekonomskih pogojev (tj. tiščanjem pretežnega dela prebivalstva v revščino in legalizacijo najbolj prekarnih oblik izkoriščanja), ampak direktno kot sužnjelastnik, ki bo pošiljal ljudi na delo na kmečka veleposestva.

Zavod za zaposlovanje se pri tem spreminja v sužnjelastniškega nadzornika, ki razpolaga s sužnji po lastni presoji. Podrobnejše pogoje naj bi sicer naknadno predpisala vlada (o tem govori tretji odstavek 76. člena), a ni jasno, kakšni naj bi ti bili in se ji s predlogom zakona pušča proste roke. Zavod nima in ne more imeti pristojnosti razpolaganja z delavci delodajalca, ki so na čakanju, ker jih delodajalec lahko kadarkoli pozove na delo in ker jim pogodba o zaposlitvi v času začasnega čakanja na delo ne miruje. Na to je v svojem mnenju k ZIUZEOP opozorila tudi Zakonodajno pravna služba Državnega zbora, sklicujoč se tudi na 24. Člen tega zakona, v skladu s katerim »delavec, ki je napoten na začasno čakanje na delo in delodajalec zanj prejema povračilo izplačanega nadomestila plače, praviloma ohrani vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako ima delavec v času začasnega čakanja na delo obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo do sedem zaporednih dni v tekočem mesecu. Delodajalec delavca pisno napoti na začasno čakanje na delo, pri čemer v pisnem napotilu določi čas začasnega čakanja na delo, možnosti in način poziva delavcu, da se predčasno vrne na delo, ter višino nadomestila plače. Po drugi strani pa prav tako opozarjamo, da delavec, ki je napoten na začasno čakanje na delo, in Zavod nista v medsebojnem razmerju. V skladu z sistemsko ureditvijo Zakona o urejanju trga dela je Zavod v razmerju do iskalcev zaposlitve, in sicer so to osebe, ki izpolnjujejo določene zakonske pogoje in se pri Zavodu prijavijo.«

V Levici zato menimo, da je 76. člen ZIUZEOP v nasprotju z ustavno prepovedjo prisilnega dela. Nadalje trenutno stanje epidemije, ko Vlada Republike Slovenije na vse možne načine, ki so pogosto na meji zakonitega, omejuje gibanje posameznic in posameznikov in prepoveduje javna zbiranja, ne omogoča množičnega dela na kmetijah, ki je zelo intenzivno in ne omogoča doslednega upoštevanja preventivnih ukrepov za omejitev širjenja virusa COVID-19. Ko bo epidemije konec, pa bo tudi število delavk in delavcev na čakanju močno upadlo in kmalu ne bo več nikogar, ki bi ga lahko na to delo napotili na podlagi drugega odstavka predlaganega člena. 76. člen zato ni samo grob poseg v delavske pravice in evidentna kršitev prepovedi prisilnega dela, ampak je tudi nesmiseln.

Notranje zadeve

1) pooblastila policiji

ZIUZEOP v 103. členu določa, da smejo policisti za namen zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 ter za zagotovitev spoštovanja posebnih ukrepov iz zakona, ki določa nalezljive bolezni ter predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje, ter iz odredb ali odlokov, sprejetih za zajezitev in obvladovanje epidemije, uporabljati naslednja pooblastila:

zbiranje obvestil,
vabljenje,
opozarjanje,
ukazovanje,
ugotavljanje identitete oseb in izvajanje identifikacijskega postopka,
iskanje oseb,
izvajanje prepoznave oseb po fotografijah,
postavljanje cestne zapore z blokadnimi točkami,
vstop v tuje stanovanje in v druge prostore,
začasno omejevanje gibanja oseb,
privedba osebe,
zbiranje in obdelovanje podatkov,
privedba.

Za izvajanje teh pooblastil smejo policisti dostopati tudi do naslednjih osebnih podatkov, vključno s posebnimi vrstami osebnih podatkov, ki jih na podlagi zakona, ki določa nalezljive bolezni ter predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje, ter zakona, ki določa zbirke podatkov s področja zdravstvenega varstva, upravlja ali pridobiva NIJZ:

osebno ime,
EMŠO, za tujega državljana pa številka, vrsta in država izdajateljica osebnega dokumenta,
naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča,
podatke o osebnem zdravniku,
podatke o odločbi, s katero je bila oboleli osebi odrejena osamitev, popolna osamitev ali karantena (kdo in kdaj je odredil osamitev),
podatke o vrsti in trajanju osamitve ali karantene (ali osamitev poteka na bolnikovem domu, v zdravstvenem zavodu (hospitalizacija) ali v za ta namen posebej določenem prostoru),
podatke o omejitvah, ki so bile odrejene za osebe, za katere sta odrejeni osamitev ali karantena (zaščitna oprema, način prevoza).

Gre torej za določanje dodatnih pooblastil policiji, ki pa so neutemeljene in celo pomanjkljivo (ali sploh ne) obrazložene. Poleg tega sploh ne gre za začasni ukrep, ki bi bil vezan na čas trajanja epidemije, pač pa se ukrep neomejeno sklicuje na Zakon o nalezljivih boleznih.

ZPS je posebej opozorila tudi na posebno pooblastilo iz petega odstavka 103. člena, ki določa, da če policist ugotovi, da oseba krši z odločbo ali drugim aktom odrejen ukrep iz zakona, ki določa nalezljive bolezni, ter predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje, to osebo privede na kraj, določen v odločbi ali drugem aktu, pristojnemu organu, ki je tak ukrep določil, pa predlaga sprejem strožjega ukrepa. ZPS opozarja, »da policija ni pristojna za nadzor nad organi, ki jih v zvezi z nalezljivimi boleznimi določa Zakon o nalezljivih boleznih, in tudi ne nad izvrševanjem pravnih aktov, ki jih ti organi izdajajo, ter še zlasti, ker nima z zakonom vzpostavljenih nalog in s tem povezanih pristojnosti za presojo ustreznosti ukrepov, določenih oziroma odrejenih po Zakonu o nalezljivih boleznih, je ta določba sporna z vidika ustavnega načela pravne države (2. člen Ustave), načela delitve oblasti (3. člen Ustave) in načela legalitete (120. člen Ustave), saj pomeni poseganje v naloge in pristojnosti drugih organov. Zaradi pomanjkanja določitve kriterijev presoje, ali je potreben strožji ukrep, pa taka ureditev omogoča tudi arbitrarno delovanje policista. Zato je iz enakih razlogov sporen tudi tretji odstavek 103. člena, ki določa, do katerih zbirk podatkov ima policija dostop. Upoštevaje veljavno ureditev v Zakonu o nalezljivih boleznih in s tem Predlogom zakona predvidenimi spremembami in dopolnitvami navedenega zakona tudi ugotavljamo, da spremembe vloge policije pri izvajanju ukrepov iz zakona o nalezljivih boleznih niso predvidene. To pomeni, da policija nima nadzorstvenih pooblastil, zaradi česar je vprašljiva tudi potreba po tem, da se ji omogoči dostop do širokega nabora osebnih podatkov, med katerimi so tudi posebej občutljivi osebni podatki. V zvezi s tem opozarjamo na ustavno zagotovljeno varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave).«.

Obsežne pripombe k ureditvi v 103. členu interventnega zakona je posredoval tudi Informacijski pooblaščenec, ki prav tako opozarja na neutemeljeno in prekomerno širjenje pooblastil in svari pred policijsko državo. Predlagani širitvi pooblastil nasprotuje tudi Varuh človekovih pravic. Zaradi vsega navedenega v Levici zahtevamo črtanje sporne določbe o pooblastilih policiji.