Banka Slovenije
Niti slučajno ne želimo kritizirati dobronamernih ljudi v Banki Slovenije, ker tukaj ne gre za osebna nagnjenja in prioritete, ampak za napako v sistemu. Njen simptom je seveda tudi to, da se mora sistem vedno bolj zatekati k drastičnim disciplinskim ukrepom, svojih funkcij pa ne opravlja.
Oblast tega centra moči se krepi, tudi v Sloveniji. Tudi naš bančni sistem se centralizira, rezultat pa je en velik paradoks: več ko ima Banka Slovenije pristojnosti, manj lahko zaupamo v naš bančni sistem.
Banka Slovenije se lahko obregne ob vsako poslovno odločitev neke banke. Lahko odvzame dovoljenje licenco kateremu koli članu nadzornega sveta. Ima to moč, da banko (NLB), ki ima po mednarodnih računovodskih standardih 824 mio EUR kapitala, pošlje v »prisilno poravnavo«, ki se imenuje izredni ukrepi. Izdaja odločbe, s katerimi razlasti lastnike in upnike. Določa zneske dokapitalizacije. Soodloča o prenosni vrednosti. Kazni, ki jih lahko izreka, so vedno višje. V okviru zakona o makrobonitetnem razvoju in vedno novih zakonov o bančništvu bo določala dodatno kapitalsko ustreznost, torej nove ovire za kreditiranje, dodatne stroške za banke in komitente. Avstrija se danes sooča s krizo tretje velike banke. Po Hypu in Volksbank se je zamajala tudi Raiffeisen International. Tam se pogovarjajo o tem, da bi kapitalsko ustreznost zvišali z deset na dvanajst odstotkov, pri nas je kapitalska ustreznost dveh največjih bank blizu 20 odstotkov, pa Banka Slovenije še vedno ni zadovoljna. Lahko bi še našteval, ampak najbrž ni treba. Očitno tega bančnega sistema ne znate več voditi brez stalnega discipliniranja bank in njihovih uprav, ne da bi se to kakor koli poznalo pri kvaliteti bančnega sektorja, pri podpori gospodarstvu in zaposlovanju.
V Združeni levici nismo a priori proti temu, da ima centralna banka veliko moč, se pa ne strinjamo s cilji in načinom vodenja monetarne politike. Slovenija je imela 15 let neodvisno narodno banko, ki je pametno držala nizko vrednost tolarja v primerjavi z marko in pozneje evrom. S tem je spodbujala izvoz in preprečila prevelike pritiske na plače in zaposlenost. Med letoma 1992 in 2005 je bila upravičeno zgodba o uspehu, ker je konstantno dohitevala razvite članice EU-ja po družbenem produktu, pa ni imela nobenih zunanjih neravnotežij. Do avgusta 2005 je bila Slovenija neto upnica do tujine, javni dolg se je zmanjševal in ni nikoli dosegel niti 30 % BDP-ja. Plačilnobilančni primanjkljaj je bil minimalen, ni bilo nobenega napihovanja finančnih in nepremičninskih balonov. In brezposelnost se je postopno zmanjševala.
Skratka, Banka Slovenije je v tistem času, pred vstopom v evroobmočje, opravila tisto vlogo, ki se jo pričakuje od narodne banke v socialno-tržnem gospodarstvu. Neodvisnost od upnikov, rast, zaposlenost. Ne zahtevamo nič nemogočega, zahtevamo da sistem evropske centralne banke zagotavljate temeljne pravice, in to ne samo Nemčiji, ampak tudi Sloveniji, tudi sredozemskim državam, tudi baltskim državam. Na kakšen način, je stvar druge razprave, je pa bistveno, veliko bolj bistveno od tega, kar danes obravnavamo.
V Ljubljani, 01.04.2015
Foto: Borut Krajnc/Mladina
