V teh dneh se je začela uporaba digitalnih bonov, enega poslednjih bombončkov Janševe vlade.
Kot pri vseh drugih bonih obstajata dve skupini ljudi. Prvi si nakup vsaj do neke mere lahko privoščijo in jim bon v vrednosti 150 evrov pri tem pomaga. Drugi pa si nakupa recimo nekega več sto evrov dragega kosa računalniške opreme nikakor ne bodo mogli privoščiti, bon gor ali dol.
Vendar bone kot davkoplačevalci financiramo vsi. To pomeni, da razni digitalni in ostali boni predstavljajo subvencioniranje potrošniških navad tistih, ki si nakup lahko privoščijo, s strani tistih, ki si dodatnih stroškov niti v teoriji ne morejo privoščiti. Mesečne dohodke namreč v celoti porabijo za hrano, položnice in streho nad glavo. Po podatkih SURS si 34 odstotkov slovenskih družin ne zmore plačevati nikakršnih izrednih izdatkov.
Politiko Janševe vlade je zaznamovala kopica takšnih nepremišljenih ukrepov, ki so se skrivali za na prvi pogled všečnimi krilaticami, kot so “digitalizacija”, “debirokratizacija”, “spodbujanje rodnosti” ipd.
Stroški projekta digitalnih bonov pa so ocenjeni na okoli 60 milijonov evrov. Sredstva, ki bi prišla še kako prav v trenutku, ko se soočamo z rastočimi cenami osnovnih življenjskih potrebščin. Ukrepi za cenovno in siceršnjo dostopnost temeljnih dobrin in storitev predstavljajo mnogo bolj pravično in socialno ozaveščeno vrsto politike v času krize – in takšne politike želimo uveljavljati v tem mandatu.
