22. januarja 2021 bo na seji Komisije za nadzor javnih financ obravnavano poročilo Računskega sodišča Izvajanje nadzorstvenih funkcij Banke Slovenije, ki vključuje revizijo sanacije bančnega sistema v letih 2013-2014. Računsko sodišče je banki Slovenije podalo točno takšno oceno kot si jo zasluži: neuspešno. Potrdilo je namreč številne očitke, ki smo jih na Banko Slovenije že pred leti naslovili v Levici. Banka Slovenije je celoten postopek vrednotenja bančne luknje, ki je bil temeljna podlaga za izrek izrednih ukrepov, ki so vodili do razlastitve preko 100.000 imetnikov delnic in podrejenih obveznic ter do zajetnih dokapitalizacij slovenskih bank, ki so nas stale kar 5 milijard EUR, izpeljala malomarno in v nasprotju z javnim interesom. Namesto, da bi pometla pred lastnim pragom, si Banka Slovenije pod vodstvom aktualnega Boštjana Vasleta s šikaniranjem domačih organov nadzora in pregona na vse pretege prizadeva, da bi sporna in potencialno kazniva dejanja Banke Slovenije pod bivšim guvernerjem Boštjanom Jazbecem pometla pod preprogo.
Brezskrbni pregled sredstev
Vrednotenje kakovosti kapitala bank (ti. »skrbni pregled sredstev«) sta izvedli tuji zasebni korporaciji Oliver Wyman in Ernst & Young ter »neodvisni« zunanji podizvajalci. Banka Slovenije je postopek izbire izvajalcev izpeljala povsem netransparentno: prek zasebnih pogajanj brez prehodne objave in brez obvestila na portalu javnih naročil. Banka Slovenije ni zagotovila uporabe ustreznih meril in enotne metodologije za izvedbo vrednotenja, za razvrščanje terjatev med dobre in slabe ter za oblikovanje slabitev. Zasebnim revizorjem so bile tako omogočene najrazličnejše malverzacije pri razvrščanju terjatev, vrednotenju nepremičnin in drugega premoženja bank. Na oceno kapitalskega primanjkljaja bank je bistveno vplivala ocena vrednosti nepremičnin. Te pa so revizorji med drugim ocenjevali z metodo »drive by«: najeli so študente, ki so se vozili mimo stavb in čez palec ocenjevali njihove vrednosti. Ni vredno poudarjati, da takšne metode niti približno ne dosegajo mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti.
Tudi izvedba stresnih testov je bila čista polomija. Banka Slovenije ni zagotovila niti ustrezno preverjenih vhodnih podatkov niti enotne metodologije. V pogajanjih z evropskimi institucijami je pristala na to, da se nekateri manjkajoči podatki enostavno nadomestijo s konservativnimi ocenami, ki negativno vplivajo na oceno kapitalskega primanjkljaja. Stresne teste po metodi »bottom up« je izvedla korporacija Oliver Wyman, stresne teste po metodi »top down« pa Roland Berger. Oceni potencialnega primanjkljaja bank sta se razhajali kar za 1,5 milijarde EUR, pri čemer Banka Slovenije ogromnega odstopanja nikdar ni ustrezno pojasnila. Banka Slovenije sploh ni pridobila vseh podatkov, ki bi bili nujno potrebni za preverjanje ustreznosti rezultatov vrednotenja kakovosti kapitala in stresnih testov. Kljub temu pa je te rezultate uporabila kot temeljno podlago za izrek izrednih ukrepov, ki so javno blagajno oškodovali za 5 milijard EUR.
Leta šikaniranja Računskega sodišča
Poročilo Računskega sodišča o sporni sanaciji bank ima dolgo zgodovino. Računsko sodišče je Banko Slovenije hotelo revidirati že leta 2012, a ga je Banka Slovenije nonšalantno odslovila z argumentom, da Računsko sodišče ni pristojno za nadzor bank in hranilnic ter da je zunanji nadzor v nasprotju z mednarodnimi zahtevami po neodvisnosti centralne banke. Po sprejetju Novele Zakona o Banki Slovenije, ki je Računskemu sodišču leta 2017 končno podelilo pristojnost revizije pravilnosti in smotrnosti poslovanja Banke Slovenije, jo je Banka Slovenije poslala v ustavno presojo. Nato je presojo pod pritiskom javnosti leta 2018 umaknila. Toda, ko je Računsko sodišče lani hotelo opraviti revizijo sanacije bank, ji Banka Slovenije pod vodstvom Boštjana Vasleta ni hotela poslati vse dokumentacije. Banka Slovenije je vztrajala, da dokumentacije ne predala brez soglasja izvajalce, ki so bili vključeni v cenitev bančne luknje. S tem je Računskemu sodišču sporočila, da mora, če hoče opraviti svoje delo, počakati na soglasje tujih zasebnih tujih korporacij. S tem je Banka Slovenije interese teh tujih zasebnih korporacij postavila nad pristojnosti najvišjega nadzornega organa, ki ima po ustavi in zakonu vso pravico, da preiskuje vse osebe javnega prava v večinski državni lasti. Ko se je Računsko sodišče le dokopalo do dokumentacije in končno opravilo revizijo, pa si je Banka Slovenije oktobra lani privoščila še zadnjo v vrsti pritlehnih potez: tik pred objavo revizijskega poročila so zakonski člen, ki računskemu sodišču omogoča revizijo Banke Slovenije zopet poslali v ustavno presojo, zato da bi preprečili objavo ugotovitev. K sreči ji to ni uspelo.
Dejstvo je, da vsak dodaten napor Banke Slovenije, da bi prikrila dokumente o sporni sanaciji, le še dodatno podžiga vedno bolj utemeljene sume, da se za njenimi nedotakljivimi arhivi skrivajo številne nepravilnosti in celo kazniva dejanja takratnega vodstva Banke Slovenije. Kljub temu, da je Banka Slovenije oseba javnega prava v stoodstotni lasti Republike Slovenije, se obnaša kot država v državi, ki ne odgovarja niti lastnim državljanom niti domačim organom nadzora in pregona. Pod krinko neodvisnosti se je razvila v center moči z izjemnimi pooblastili, ki je povsem odtujen od državljanov, zato pa toliko bližje interesom tujih korporacij in finančnega kapitala. V Levici se bomo zato še naprej zavzemali, da se Banka Slovenije podredi domači zakonodaji in demokratičnemu nadzoru državnega zbora. Banka Slovenije mora odgovarjati lastnim državljanom, ne pa zasebnim korporacijam in neizvoljenim birokratom iz Bruslja in Frankfurta.
