Požari v Avstraliji so konec lanskega in v začetku letošnjega leta požgali že za več kot devet Slovenij površin. Ekološke katastrofe takšnih razsežnosti ne moremo enostavno pripisati malo bolj sušni sezoni – krive so podnebne spremembe in sistem, ki jih povzroča.
Če ne prej, si lahko zdaj živo predstavljamo apokaliptično vizijo bližnje prihodnosti, pred katero nas svarijo okoljski znanstveniki. Zagotovo si jo lahko živo predstavljajo mlade generacije, ki bodo čez 30 let in več morale preživeti v takem svetu. S težavo pa si jo predstavljajo politiki in menedžerji, katerih pogled ne seže onkraj političnega preživetja v tekočem mandatu ali pa bilance ob koncu fiskalnega leta.
Kruto dejstvo je, da je avstralsko politično vodstvo med okoljevarstveno najbolj konservativnimi na svetu. Je del političnega bloka, ki skupaj z ZDA, Kanado, Brazilijo in peščico drugih držav zastopa interese energetskih in surovinskih multinacionalk ter zavira še tisto malo ukrepov, glede katerih se svetovna skupnost uspe poenotiti. Avstralija je bila tako eden izmed glavnih krivcev za medel zaključek nedavnega okoljskega vrha COP25 v Madridu, kjer je bilo govora o tem, da bi razvite države morale prispevati več in bolj realistično k doseganju pariških podnebnih ciljev.
Toda interesi avstralske politične in gospodarske elite niso enaki interesom njenih ljudi. Ti so konec koncev tisti, ki so (skoraj) največ utrpeli zaradi požarov – od domačinov avstralskega outbacka, ki so bili prepuščeni sami sebi, do petmilijonskega Sydneyja, za katerega je bil novembra prvič v zgodovini razglašen najvišji alarm za katastrofične požarne razmere.
Edino, kar je utrpelo še več, sta avstralska narava in živalski svet. V nekaterih izmed ekološko najbolj občutljivih in unikatnih habitatov na svetu je po preliminarnih ocenah izginila več kot milijarda živali. Pri nekaterih vrstah, kot so koale, govorimo tudi o 30-odstotnih izgubah. Za nameček v osrednji Avstraliji sedaj izvajajo odstrel kamel, češ da porabijo preveč vode.
To je svet, ki nas čaka. V takšnih okoliščinah je najbolj iracionalna pozicija tistih, ki opozarjajo na gospodarsko škodo, ki bi jo povzročilo sunkovito razogljičenje družbe in zaustavljanje gospodarske rasti. Škoda, ki jo povzroča neukrepanje, bo – tudi po najbolj ekonomističnih kazalcih – namreč za nekaj velikostnih razredov višja.
Kapitalistični družbeni sistem je še enkrat več dokazal svojo nesposobnost prilagoditve temu dejstvu. Zato moramo skozi organizirane družbene in politične boje pokopati njegovo logiko delovanja – preden se pokoplje sama in vse nas potegne s sabo.
