Govor ministrice dr. Aste Vrečko na slavnostni prireditvi ob 80-letnici Kajuhove smrti v Šoštanju.
Šoštanj je ena izmed tistih občin, ki resnično z globokim spoštovanjem, zaupanjem in vero, tako v preteklost kot prihodnost, skrbi za svojo kulturno dediščino. In zato tudi sedaj, v funkciji ministrice, z veseljem obiščem občino in vse okoliške kraje.
Karel Destovnik – Kajuh je tukaj zapisan v genetiko vsakega posameznika, vseh prebivalcev in prebivalk. Z njim se raste, razmišlja, reflektira, izoblikuje poglede na svet in seveda nekako osmišlja tudi našo lastno pozicijo v svetu. Izjemno sem vesela pobude direktorja Mihe Goloba iz SLG Celje, da se ta dogodek zgodi prav danes in prav tukaj. Ko smo lani, na pobudo občine Šoštanj, razglasili Kajuhovo leto in potem tudi skupaj sodelovali, ga izpeljali ter podpirali številne dogodke po celi Sloveniji, ki so bili v čast pesniku Kajuhu in seveda tudi njegovim kolegom iz kulturniške divizije, si pravzaprav morda nismo mogli misliti kako njegove besede odzvanjajo danes in kaj nam pravzaprav pravijo.
Na žalost trenutno živimo v svetu vojn. Grdih vojn. Vsaka vojna je kruta, zlasti za najmlajše. In danes se sprašujem, ko sem ponovno razmišljala o tem, kaj nam pesnik sporoča, in ko sem brala spremno besedo gledališča ob tej predstavi: Kaj je vloga umetnika sredi vojne vihre? Da samo kot vsak drug poprime za orožje? Se bori za ideale, za prav, za pravično družbo, zase, za svojo družino, za prihodnost, za zanamce, ali nam poroča nekaj več? Kaj je pravzaprav tisto kar žene umetnike, kulturnike, da sredi takšnih grozovitih okoliščin, ne primejo zgolj za orožje, ampak tudi za pero? Ali pa se izražajo s svojim telesom.
Predlani smo tukaj imeli borca, ki nam je povedal svojo zgodbo, in borci so še med nami. Krasno je, da ima naša generacija še vedno priložnost prisluhniti njihovi besedi in modri misli. Ampak na neki točki tega ne bo več. In ravno zato je pomembno, da pripravljamo tudi dogodke kot je ta, da nas na to spomnijo. Da razmišljamo, da to osmislimo vsak dan in tako pustimo nek pogled za nazaj, ki gleda pravzaprav naprej. Zelo se veselim predstave. Zdi se mi zelo pomembno, da o tej dediščini, o teh mislih, in o generaciji, katere življenje je radikalno spremenila ali jih trajno prekinila ter tako tudi izoblikovala, govori mlada generacija. Režiserka te predstave, Živa Bizovičar, je pravzaprav komaj nekaj let starejša kot je bil takrat Kajuh. In to je zelo pomembno.
Kaj nam danes, 80 let po njegovi smrti, njegove misli govorijo mladi in kako to razumejo oni. Kaj moramo pravzaprav mi slišati od njih. In čudovito priložnost smo imeli tudi ob slavnostni obletnici, ob njegovi pesmi in čudoviti interpretaciji in videospotu, ki ste ga naredili. To je tisto kar moramo danes slišati ali nosilci političnih funkcij ali posamezniki v družbi, in kot skupnost. Kaj nam mladi govorijo.
Včasih je res pomembno, da se ustavimo in slišimo umetnike, kaj nam povedo, tudi v najbolj grozljivih časih. Ker znajo videti preko nekih aktualnih političnih zamer, preprek, in videti globlje, videti dlje. Predvsem pa je ključno razumevanje, da je nujen dialog, in za dialog sta potrebna dva. Na eni strani je treba spregovorit o stvareh, na drugi strani pa jih je treba tudi slišati in poslušati. Tudi to je sporočilo Karla Destovnika – Kajuha.
Res hvala vsem, da ste tukaj. Jaz si želim in verjamem, da nas bo ta predstava vse navdihnila in nam predvsem dala misliti. Za danes in za naprej. Zato, da se bomo vsi skupaj borili, v imenu Kajuha in njegovih soborcev ter sobork, za boljši svet. Za svet miru. Hvala lepa.
