»Dan reformacije v Sloveniji obeležujemo, saj v idejah reformacije, ki so v 16. stoletju demokratizirale dostop do znanja, prepoznavamo ideje, ki so nam blizu še danes. Zavedamo se pomembnosti našega jezika, prelomnosti trenutka, ko svoje misli lahko v svojem jeziku tudi zapišemo, veličastnosti občutka, da naše misli, zapisane v nam lastnem jeziku, berejo in razumejo tudi govorci in govorke drugih jezikov. Zavedamo se pomembnosti demokratičnih načel, ki so jih začeli uveljavljati prav reformatorji, ko so s prevajanjem omogočili dostop do verskih in posvetnih besedil tudi tistim bralcem, ki so uporabljali jezik, ki ga danes poznamo kot slovenskega.
Zapisovanje slovenskega besedja je bil akt poguma in odločnosti. Danes na podoben način potrebujemo pogum in odločnost, da zagovarjamo pravice, zlasti manjšinskih in marginaliziranih skupin in jih na ta način, z zapisovanjem njihovih neodtujljivih pravic ščitimo. Razlika med izreči in zapisati je tudi danes, v času lažnih novic in alternativnih dejstev, še kako pomembna.
Ko se je v času reformacije v Evropi pojavila tiskana knjiga, je to omogočilo hiter pretok informacij, kaj hitro se je tisk uveljavil in tudi pocenil, tako da je knjiga postala sredstvo splošnega informiranja. Dolgo pa je ostala dostopna zgolj ozkemu deležu prebivalstva: pismenim. V času Primoža Trubarja in Adama Bohoriča je znalo brati in pisati manj kot 4% prebivalcev dežele Kranjske. Ta privilegij je bil dostopen le redkim ženskam in praviloma le bogatejšim slojem. Od uvedbe obveznega šolstva v času vladanja Marije Terezije, torej dobrih 250 let kasneje, je delež nepismenega prebivalstva pri nas strmo upadel, vendar pismenosti dandanes ne moremo enačiti zgolj s prepoznavanjem in obvladovanjem uporabe abecede.
Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za komunikacijo, kot pravi prof. dr. Miran Hladnik, pa to seveda zaobjema mnogo več kot poznavanje uporabe 25 črk. Za pismenost posameznik potrebuje tudi sposobnost kritičnega mišljenja, zato je komunikacija mnogo več kot le obvladovanje jezika, je tudi ustno izražanje in predvsem poslušanje, ta tako pogosto pozabljeni del dialoga. Komunikacija danes pogosto poteka v digitalnih okoljih, ki tako od sporočevalcev kakor tudi od naslovnikov zahteva sposobnost hitrega preskakovanja med različnimi jezikovnimi zvrstmi, včasih tudi med različnimi jeziki, saj digitalnih medijev ne ovirajo ne geografske ne politične meje.
Naloga države je, da zagotovi dostopnost vsebin v slovenskem jeziku za vse in s tem prepreči privilegiranje posameznih družbenih skupin nad drugimi. Jezik lahko zaščitimo formalno, z zakonodajo spodbujamo njegov razvoj, a ker je jezik živ organizem, ga ohranjajo in razvijajo njegovi govorci in govorke, njegovi pisci in piske. Ti so pravi varuhi jezika, njihovo aktivno izražanje je nujno za življenje jezika in kulture danes in v prihodnosti. Za to, da lahko vsakdo z zaupanjem in brez strahu razvija svojo misel in jo aktivno izrazi, pa je nujno zagotoviti prostor svobode. Svoboda se začne z zagotavljanjem blaginje, dostopnostjo izobrazbe in standardi medosebnega spoštovanja v družbi. Šele v družbi, ki ji ne vlada strah, kjer ima vsak otrok dostop do šole in je s strani države poskrbljeno za ostarele in obnemogle, kjer imajo pripadniki manjšin enake pravice kot večina, šele v taki družbi so govorci in govorke dovolj svobodni, da v svojem jeziku razvijajo misel in z njo razvijajo svoj jezik in družbo.
To zaupanje lahko ponovno zgradimo le tako, da ne zavajamo prebivalstva z napačnimi, pomanjkljivimi ali celo lažnimi informacijami, ampak odkrito in jasno podajamo dokazljiva dejstva, ki so razumljiva vsakomur, in na podlagi katerih vsakdo lahko sprejme informirano odločitev. Zaupanje zgradimo tako, da ljudem omogočimo dostop do vsebin, ki so zanje relevantna, v katerih se lahko prepoznajo in skozi katere se razvijajo, do vsebin, ki bi v poplavi površnega potrošništva lahko ostale preslišane, a so za kulturni razvoj naše družbe bistvene.
Prav zato je nujno, da ohranimo naša javna občila javna in neodvisna. Podobno kot so protestantski izobraženci prevajali verske spise, da bi zagotovili bolj demokratičen dostop do vere in znanja vsakomur, brez posredovanja ali celo cenzure nastavljenih verskih veljakov, moramo tudi danes poskrbeti, da bodo necenzurirane, politično neobarvane vsebine ostale dostopne vsem.
Skrb za jezik, ki nas povezuje, ne pomeni slovničarskih prepirov, ampak opolnomočenje vsakega posameznika in posameznice, da v tem jeziku razvija svojo misel in se v njem izraža samosvoje in komunikacijski situaciji primerno. Zgolj zgražanje nad mladimi generacijami, nižje izobraženimi, ruralnim prebivalstvom ali priseljenci, češ da nimajo ustreznega znanja slovenščine, je posploševanje, ki spodbuja razkole v družbi in služi podpihovanju sovraštva. Raziskava Javne agencije za knjigo je leta 2019 pokazala, da mladi berejo več, kot se morda zdi na prvi pogled, pa čeprav ne nujno tiskanih knjig. Dandanes je tudi na spletu dostopna vrsta kvalitetnih vsebin, ki širijo obzorja bralcev in bralk in prav je, da vsakdo najde svoj način dostopanja do takšnih vsebin. Skrbeti bi nas moralo, da v Sloveniji najmanj berejo ravno državljani in državljanke v najbolj aktivnem življenjskem obdobju, torej tisti, ki so najpogosteje nosilci ali nosilke funkcij odločanja ali vodenja. Najbolj zaskrbljujoč izsledek prej omenjene raziskave je, da skoraj polovica odraslih v Sloveniji na leto ne prebere niti ene knjige.
Knjiga danes ni več le vir informacije, ampak zatočišče samote in tišine, ki sta danes, v času vseprisotnih družbenih omrežij tako težko dosegljivi. Spodbujanje branja je zato spodbujanje obračanja k sebi, k človekovi notranji naravi, ki jo prepogosto preglasi hrup potrošniške družbe.Kot vir informacij so knjigo v veliki meri zamenjali spletni ter avdiovizualni mediji in prav zato je potrebno poskrbeti, da bodo ti mediji nepristranski in bodo ostali varni pred kapitalističnimi ali političnimi ugrabitvami.
Danes imamo priložnost slovensko besedo in misel ne le zapisati in tiskati, ampak ju ponesti tudi preko meja naše države. Sooblikovati evropsko in svetovno misel, skozi prevajanje slovenskega leposlovja in znanosti ter uveljavljanje slovenske kulture in umetnosti na mednarodnih trgih in scenah.
Gostovanje Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu v letu 2023 bo edinstvena priložnost za to. Oči svetovnih založniških trgov bodo uprte v nas, to je priložnost, da bodo v številnih državah sveta brali naše avtorje in avtorice, spoznavali naše ilustratorje in ilustratorke, oblikovalce in oblikovalke, umetnike in umetnice. Slovenski kulturi so odprta vrata v svet, ne le na svetovne knjižne trge, ampak tudi v globalno misel 21. stoletja, ki jo danes lahko aktivno in demokratično sooblikujemo z drugimi narodi, kar se je v času mislecev in piscev, ki se jim danes poklanjamo, zdelo nemogoče.
Tako kot se nam morda danes zdi nemogoče, da bi na najbolj uveljavljenih svetovnih znanstvenih ustanovah preučevali ali poučevali slovensko književnost ali uporabljali slovenščino. Da bi na največjih svetovnih odrih igrali slovensko dramatiko. Da bi v najpomembnejših galerijah razstavljali slovensko vizualno umetnost. Da bi najbolj relevantni politični vodje citirali dognanja slovenske filozofske, sociološke ali kulturološke misli. Pa vendar, se to že dogaja. S sistematično in premišljeno strategijo je lahko to pravilo, ne izjema.
A pogoj za to, da bomo lahko slišani, je, da najprej slišimo sami sebe. Da si prisluhnemo. Eden drugemu v dialogu. A tudi samim sebi. Da poiščemo trenutke tišine in samote ob knjigah, elektronskih ali tiskanih, v katerih bomo našli odseve samih sebe in prepoznali poti, na katere se lahko podamo.
Pred nami je veliko izzivov, ki se tičejo prav vsakogar izmed nas: energetska kriza, vojna, ki divja nedaleč stran od nas, zaskrbljujoče podnebne razmere, polarizirana družba … vse to so izzivi, s katerimi se ne moremo soočiti kot posamezniki, ampak jih lahko rešujemo le kot skupnost. Za obstoj skupnosti pa sta nujni spoštljiva komunikacija in verodostojna izmenjava informacij. Da bomo lahko kot skupnost premagali izzive, s katerimi se soočamo danes, potrebujemo javen in zanesljiv vir informacij, ki jim lahko zaupamo.
Takšni viri informacij so danes enako pomembni, kot je bila v času Trubarja, Bohoriča in Dalmatina natisnjena slovenska knjiga: nujno komunikacijsko sredstvo v kaotičnih in razmišljujočim posameznikom včasih celo nevarnih okoliščinah. K sreči pa imamo danes prednost pred misleci iz 16. stoletja: imamo demokratično družbeno ureditev, v kateri je lahko slišan glas vsakogar. Glas skupnosti, ki je kritično misleča, ki prepozna zavajanja in ne naseda lažem. Skupnosti, ki še kako dobro razume izraz “javno” in ki bo javno s svojim glasom tudi ohranila in zaščitila, saj iz lastne zgodovine ve, da kadar prilaščanje javnega prestopi meje, se rodi odpor.
Iz odpora so se vendar rodile tudi protestantske ideje.«
