Pred 25. leti je Slovenija razglasila neodvisnost od SFRJ. Odločitev o odcepitvi je bila sprejeta na referendumu z glasovi 93 odstotkov volivcev. Ta demokratično sprejetja odločitev je edino, kar pri slovenski odcepitvi ni sporno. Okoli vloge slovenskega političnega razreda pri sprožitvi vojn na območju nekdanje skupne države in zaslug za osamosvojitev, ki si jih posamezniki pripisujejo, se še vedno tolčejo različna mnenja.
Danes je jasno, da odločitev volivcev na referendumu o neodvisnosti Republike Slovenije ni bila uresničitev tisočletnega sna slovenskega naroda. S samostojno državo se je začelo tranzicijsko plenjenje družbenega premoženja. Dobili smo denacionalizacijo, lastinjenje in privatizacijo, ki se nadaljuje tudi pod vlado Mira Cerarja.
Osamosvojitev naj bi prinesla “samostojnost in enotnost”. Samostojnost se je skozi tranzicijo sprevrgla v podrejenost Bruslju, Berlinu in finančnim trgom, enotnost pa v vse večjo razredno razklanost družbe. V vse večjo neenakost, v vse večji prepad med privilegiranimi elitami na eni ter osiromašena delavski in srednji razred na drugi strani.
Postali smo periferna kapitalistična država, v kateri živi 105.453 brezposelnih in 280.000 ljudi pod pragom revščine. Razgradnja javnega zdravstvenega in šolskega sistema ter plenjenje skupaj ustvarjenega premoženja pa so le najvidnejše posledice procesov, ki jih je prinesla tranzicija v kapitalizem.
Ob tej obletnici je zato treba ponovno opozoriti na dejstvo, da odločitev za neodvisnost ni bila odločitev za tranzicijo v kapitalizem, plenjenje in socialno siromašenje države, ki ta proces spremljajo zadnjih 25 let. Po 25. letih kapitalizma v Sloveniji je vsem jasno, da vedno več ljudi živi slabše. Zato v Združeni levici ugotavljamo, da razlogov za veselje ni. Tisto, kar potrebujemo danes, je pogum za spremembo sistema!
