Konstantna medijska pozornost ter vedno novi izsledki raziskav o katastrofalnosti in obsegu onesnaženja prsti zaradi dolgoletnih industrijskih aktivnosti še kar ne vodijo h konkretnim ukrepom na praktično nobeni ravni odgovornosti.
Cinkarna Celje 1962. Vir: Delo
Težko je verjeti, vendar MOC in Vlada RS to tematiko v resnici zapostavljata do mere, o kakršni je vtis v javnosti. Sploh zato, ker v Sloveniji že imamo obstoječe in delujoče prakse sanacije podobnih območij, primer kakršne je Mežiška dolina, za katero je bil že leta 2007 sprejet odlok vlade, ki je definiral ukrepe in Ministrstvu za okolje in prostor v sodelovanju z občinami naložil pripravo vsakoletnih programov in ukrepov.
Sprejem takega odloka vladi omogoča 24. člen Zakona o varovanju okolja, torej bi ga bilo mogoče uveljaviti tudi za rešitev celjske problematke. S sprejemom odloka bi vlada uredila tudi financiranje sanacije, ki nedvomno ne more biti le breme občine, saj njegova kakovostna izvedba presega proračunske zmožnosti, pač pa si morajo odgovornost razdeliti tako onesnaževalci, torej kapital, ki je na ramenih zdravja ljudi največ profitiral, kot tudi širša skupnost, ki jo danes predstavlja Republika Slovenija.
V Odloku o območjih največje obremenjenosti okolja in o programu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Mežiški dolini so na primer navedeni nekateri ukrepi za izboljšanje kakovosti okolja, ki bi bili povsem primerni tudi za celjsko situacijo:
- zamenjava onesnažene zemlje in zasejanje trave na javnih površinah, ki so namenjenezadrževanju otrok;
- preplastitev javnih površin, po katerih se gibljejo in zadržujejo otroci;ž
- mokro čiščenje javnih površin;
- ureditev golih javnih površin z rastlinskimi prevlekami;
- določitev lokacij za varno vrtnarjenje;
- dodeljevanje subvencij za zagotovitev varovalne prehrane javnim vzgojno izobraževalnim zavodom in drugim javnim zavodom za vzgojo, izobraževanje in zdravstveno varstvo otrok;
- čiščenje fasad in ostrešij stavb, namenjenih prebivanju;
- vzpostavitev in izvajanje obveščanja in ozaveščanja prebivalcev o možnih virih strupenihvkovin in načinih zmanjšanja njihovega vnosa v telo ter o varni in varovalni prehrani;
- intenzivno spremljanje zdravstvenega stanja otrok.
Druga možna opcija pa je sprejem posebnega zakona o sanaciji Celjske kotline, ki naj bi pripravljen ležal v predalih Ministrstva za okolje in prostor že nekaj let, vendar do Državnega zbora še ni našel poti.
Strokovne službe MOC sprašujemo, kaj je bilo v zadnjem času storjenega za ureditev tega osrednjega problema za Celje, kakšna je njihova komunikacija s pristojnim Ministrstvom za okolje in prostor, kdaj lahko pričakujemo celovite in konkretne rešitve, ki bodo presegale domet občinskega proračuna in zakaj za parcialne sanacije okolice vrtcev, ki jih predlaga v proračunu 2018 ni uporabila evropskih sredstev iz mehanizma CTN.
Odgovor občine si lahko ogledate na tej povezavi.
Podobno vprašanje smo postavili Vladi ob obisku v Savinjski regiji maja letos. Odziva ni bilo.
