Na današnji dan poteka slavnostna proslava ob 80. obletnici osvoboditve fašističnega koncentracijskega taborišča na Rabu, kjer so bili zaprti tudi številni prebivalci Slovenije. Proslave, kjer bo odprt tudi prenovljen spomenik arhitekta Edvarda Ravnikarja, se bo udeležila tudi delegacija Levice, kot tudi najvišji držani vrh Republik Slovenije in Hrvaške. Proslave pa se ne bo udeležil italijanski predsednik Sergio Mattarella. Zavrnitev italijanskega predsednika potrjuje, da so bile geste predsednika Pahorja pred leti napaka, ki ni vodila k spravi, ampak k afirmaciji italijanskega revizionizma.
V Italiji se je v zadnjih letih uveljavil pogled, ki povračilne ukrepe proti ljudem (pretežno) italijanske narodnosti po kapitulaciji Italije septembra 1943 ter kapitulaciji Nemčije in porazu italijanskih in jugoslovanskih kvizlinških enot maja in junija 1945, kakor tudi množično izselitev (pretežno, a ne izključno) italijanskega prebivalstva v obdobju 1943–1954 razlaga kot etnično čiščenje ali celo genocid Hrvatov in Slovencev (včasih je govora tudi o “Slavih” ali “slavokomunistih”) nad “nedolžnim italijanskim narodom”.
Ta pogled, ki dobiva značaj uradne ideologije, utrjene v šolskem pouku, obšolskih dejavnostih, dnevu spomina in drugih uradnih praznovanjih, državni zakonodaji in resolucijah najvišjih organov, izjavah politikov in filmih, posnetih z javnimi sredstvi in predvajanih v javnih občilih, se že kar po pravilu zateka k izkrivljanjem in celo zavestnim manipulacijam o številu oseb, podvrženih represiji, njihovi identiteti in (ne)povezanosti s fašističnim režimom, kontekstu, v katerem je do njih prišlo in tako naprej.
Predvsem pa je iz uradne ideologije izključenih petdeset let italijanskega imperializma, vključno s fašističnim raznarodovanjem Slovencev in Hrvatov ter napadom nacifašistov nad Jugoslavijo. Kakor tudi številni zločini, ki so jih med vojno storile italijanske oborožene sile in paravojaške organizacije in za katere ni nihče odgovarjal. Skratka, pretrgana je vzročno-posledična povezava med imperialistično politiko Kraljevine Italije in okoliščinami, ki so privedle do represalij in nato do množičnega optiranja za Republiko Italijo.
Vse to se dogaja kljub prizadevanjem številih italijanskih, slovenskih in hrvaških zgodovinarjev z obeh strani meje, da bi objektivno popisali in razložili dogodke. Še več, ta prizadevanja so v Italiji pogosto označena za »zanikanje genocida«. Zato ne čudi, da je italijanska javnost skupno poklonitev predsednikov Pahorja in Mattarelle leta 2020 v Bazovici razumela kot kesanje za “genocid” nad Italijani – o tem, da so bili v Bazovici ustreljeni slovenski protifašisti, glavnina italijanske javnosti namreč ne ve nič.
Prav tako ne čudi, da se italijanske oblasti niso odzvale na poziv več kot 150 zgodovinarjev, ki so leta 2021, ob 80. obletnici napada fašistične Italije na Jugoslavijo, naj obsodijo fašistične zločine in ogradijo od takratne italijanske politike ter da naj se slovenski, italijanski in hrvaški predsednik ob letošnji obletnici poraza fašistične Italije skupaj udeležijo komemoracije ob obletnice osvoboditve taborišča na Rabu.
S tega stališča ne moremo razumeti dolgoletne prizanesljivosti slovenskega političnega vrha do Italije in njihovega odnosa do polpretekle zgodovine. Naš kolektivni spomin je pomemben. Naš odnos do zgodovine je pomemben. Karkoli drugega je zgolj recept za ponavljanje in podoživljanje napak preteklosti.
