Mineva trideset let od sramotnega izbrisa 26.000 ljudi iz registra prebivalcev Republike Slovenije, ki se je zgodil na današnji dan leta 1992. Šlo je za največjo množično kršitev človekovih pravic v zgodovini samostojne Slovenije. Za storjeno krivico se vse do letošnjega leta ni opravičila nobena državna institucija. Zgolj po zaslugi dolgoletnih prizadevanj za vrnitev pravic izbrisanim je dejanje ostalo v spominu družbe in ni obtičalo pozabljeno v arhivih državnih administrativnih aparatov. O upravičenosti boja je naposled odločila tudi uspešna tožba izbrisanih na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki je obsodilo izbris in Republiki Sloveniji naložilo, naj izbrisanim povrne nezakonito odvzet status stalnih prebivalcev. In da jim izplača odškodnino, česar se je država lotila polovičarsko in z zavlačevanjem.
V zvezi z izbrisom se tudi po vseh teh desetletjih ponavlja zavajajoča trditev, da so imeli vsi poznejši izbrisani prebivalci možnost pridobiti državljanstvo RS in da naj bi bila slovenska ureditev celo velikodušna.
Prvič, državljanstvo ni bilo omogočeno vsem, ki so to želeli. Leta 1999 je ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 40. člena zakona o državljanstvu, ker je v nasprotju z ustavo številni prosilcem – predvsem pripadnikom JLA – protiustavno onemogočal pridobitev državljanstva. Republika Slovenija državljanstva torej ni nikomur podarila.
Drugič, izbris sploh ni vprašanje državljanstva, ampak pravice do stalnega prebivanja. Slovenija je bila edina država med naslednicami v devetdesetih razpadlih državnih tvorb (SFR Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške), ki je državljanom nekdanje države, ki niso pridobili državljanstva nove države, odvzela pravico do stalnega prebivanja in nanjo vezane civilne in socialne pravice.
S tem je po ugotovitvi ustavnega sodišča iz leta 1999 kršila ustavni načeli zakonitost (da bi morali poznejši izbrisani prebivalci ohraniti pravico do stalnega prebivanja) in enakosti (da bi se moralo to zgoditi samodejno, brez dodatnih postopkov, tako kot je veljalo za tujce iz tretjih držav). Kršila je tudi mednarodnopravno normo, zapisano v 20. členu Evropske konvencije o državljanstvu iz leta 1997, ki pravi, da morajo državljani nekdanje države, ki niso pridobili državljanstva nove države, so pa imeli običajno (habitual) prebivališče na njenem ozemlju, ohraniti pravico do prebivanja in enake socialne ter ekonomske pravice kot državljani.
Čas je, da jasno povemo, da je bilo slovensko ravnanje s stalnimi prebivalci brez slovenskega državljanstva slabše kot v katerikoli drugi primerljivi državi. Nikjer drugje v postsocialističnih družbah ni kljub vsem mogočim medetničnim trenjem in vzpenjajočim se nacionalizmom nihče odvzel neki skupini ljudi pravice do stalnega prebivanja, kar se je februarja 1992 zgodilo v Sloveniji.
Primer izbrisanih je pomemben tudi zaradi tega, ker se skoraj 30 let kasneje spet dogajajo množične kršitve s strani oblasti. Zlorab so že leta v Sloveniji deležni begunci – večino policija brez pravnega varstva in v nasprotju z mednarodnim pravom na meji vrača na Hrvaško, kjer so pretepeni, oropani in mučeni, nato pa sredi zime potisnjeni še dlje nazaj v taborišča v bosanskih gorah. Tako kot pri izbrisanih se oblasti obnašajo, kot da ti ljudje sploh ne obstajajo. Še tistih nekaj beguncev, ki jim uspe v Sloveniji zaprositi za azil, je večinoma zavrnjenih ali obsojenih na dolgotrajno nevidno življenje brez osnov, kot je lasten bančni račun.
Med epidemijo je uporaba represije postala povsem normalna stvar – ljudje, ki se borijo za svoje politične pravice, so arbitrarno kaznovani ali zaprti s strani policije. Kritiki oblasti, kot so npr. nevladne organizacije, so tarča javnih diskreditacij, izgubljajo sredstva in so preganjani iz svojih prostorov, med njimi Mirovni inštitut, ki se je veliko posvečal izbrisanim.
Še vedno odmeva tudi uničenje Avtonomne tovarne Rog, znotraj katere so se izbrisani pred mnogimi leti prvič začeli organizirati (v Socialnem centru Rog). Veliko simbolike je v tem, da je Mestna občina Ljubljana brez sodnega sklepa o izvršitvi odgnala tamkajšnje posestnike in nadnje poslala zelo ubogljivo policijo ministra Hojsa, v medijih pa govorila, da ljudi sploh ni bilo v Rogu. Teden dni kasneje pa širila govorice o uporabnikih igel in tatovih koles na tako pritlehen način, da se tega ne bi sramovala niti Nova24.
Naše oblasti si že 30 let prizadevajo izbrisati nekatere družbene skupine. Pri tem pogosto sodelujejo celo iste stranke in politiki, ki so sami neposredno odgovorni za sramoten izbris prebivalstva v 90. letih. Pa tudi če bi bili pripravljeni priznati svoje napake in pošteno izplačati odškodnine, to ne bo vrnilo dolgih izgubljenih let, ko so bili izbrisani potisnjeni v socialno in duševno stisko.
