Foto: prizori protestov v Madridu, New Yorku, Kalkuti, Rimu, Londonu, Berlinu, San Franciscu in Montevideu.
Danes mineva 20 let od protestov proti invaziji na Irak, enega najštevilčnejših protestnih dogodkov v zgodovini človeštva. Protivojni protesti so potekali v kar 600 mestih po vsem svetu. Zgolj v Rimu se je zbralo 3 milijone ljudi, v Madridu 1,5 milijona, vsega skupaj okoli 10 milijonov.
Protesti so se stopnjevali že več mesecev, potem ko je postalo jasno, da je takratni ameriški predsednik George W. Bush tudi Irak postavil v fokus tako imenovane vojne proti terorizmu, ki jo je ameriška administracija sprožila po terorističnih napadih 11. septembra 2001.
Ameriška administracija je Irak obtožila, da razvija in poseduje orožje za množično uničevanje in postregla z domnevnimi dokazi o obstoju tega orožja, ki so se izkazali za direktno laž, izrečeno celo pred varnostnim svetom Združenih narodov, kjer je domnevne dokaze o obstoju orožja diplomatski in širši svetovni javnosti predstavil takratni vodja ameriške diplomacije Colin Powell. Vendar širša mednarodna skupnost in tudi številne zahodne zaveznice napada na Irak niso podprli.
20. marca 2003 so ZDA in Velika Britanija s še nekaj podrejenimi državami napadle Irak. Strmoglavljenje režima Sadama Huseina se je zgodilo hitro, vendar se je Irak v naslednjih letih pogreznil v krvav mednarodni spopad in državljansko vojno, v katerih je življenje izgubilo več sto tisoč ljudi, na milijone jih je bilo razseljenih. In ne pozabimo na razkritja hudih kršitev mednarodnega in vojnega prava, na primer trpinčenja zapornikov v Abu Grajbu ali Wikileaksovih razkritij rešetanja civilistov iz helikopterja.
V tej vojni ima svoje nečastno mesto tudi Slovenija, ki je s podpisom vilenske izjave skupaj z drugimi državami iz vzhodne polovice Evrope pristopila v tako imenovano »koalicijo voljnih«, brez kakršnekoli javne razprave. Slovensko diplomacijo je takrat vodil dr. Dimitrij Rupel. Slovenija, ki je bila ravno v čakalnici za vstop v zvezo Nato, je podprla ameriško-britanski vojaški poseg, ki v širši mednarodni skupnosti, med drugim zaradi dvomljivega obstoja Huseinovega orožja za množično uničenje, ni imel podpore.
ZDA so se iz Iraka vojaško umaknile leta 2011, Irak pa si še do danes ni opomogel ter še danes velja za “failed state” in za eno najnevarnejših lokacij na planetu. Obtožbe, da je Huseinov režim razvijal orožje za množično uničenje, niso bile s konkretnimi dokazi nikoli potrjene. Pred kolonami beguncev, ki so se v naslednjem desetletju začele viti iz Iraka in številnih drugih kriznih žarišč, je Evropa zaprla svoja vrata, medtem ko je radikalna desnica prevzela iniciativo v javnem političnem prostoru.
Čeprav so bili v svojem zastavljenem cilju neuspešni, invazija se je začela mesec dni kasneje, so veliki protesti pred dvema desetletjema dokaz organizacijskih zmožnosti ljudskih množic. Desetmilijonski protesti čemer niso bili odziv na že sprejete nepopularne ukrepe ali tragične posledice vojne, ki bi že divjala, ampak je šlo za proaktivno delovanje. Ljudje so razumeli, kaj se pripravlja in njihov cilj je bil, da to preprečijo.
To je lekcija, ki je spet aktualna danes, ko vojna spet pustoši. In to ne več zgolj na oddaljenih koncih sveta.
