Svet se spominja napadov 11. septembra 2001, dneva, ko je padlo 3 tisoč smrtnih žrtev. V tako imenovani vojni proti terorju, ki je sledila v naslednjih dveh desetletjih, jih je padlo še kakšnih 800 tisoč.
11. september je bil dan, ko se je na ameriških tleh zgodilo tisto, kar so ameriški politiki in vojska desetletja delali po vsem svetu, bodisi neposredno bodisi s podporo raznih plačancev in lokalnih marionet. V dobrega pol stoletja so uspeli uničiti večino naprednih in njihovi zunanji politiki nenaklonjenih vlad in gibanj, med drugim v Čilu prav na 11. september leta 1973. Namesto tega so podpirali brutalne diktature, ki so za interese ameriških korporacij in lastnih kompradorskih omrežij svoje lastno prebivalstvo gospodarsko in socialno opustošile. Na Bližnjem vzhodu so s tem ustvarila plodna tla za razrast islamskega fundamentalizma, ki je z napadom 11. septembra globalno geopolitično vojno za en dan prestavil na ameriška tla. Pri tem so pobili na tisoče ljudi, ki z ameriško imperialno zunanjo politiko niso imeli nič.
ZDA so se na napad odzvale tako, kot edino znajo. S še bolj intenzivnim vojnim pustošenjem širšega Bližnjega vzhoda, ki je za seboj pustilo na sto tisoče mrtvih, milijone razseljenih, tleče državljanske vojne ter še hujše gospodarsko in socialno uničenje regije. Hkrati so s tem dali še dodatni zagon najbolj mračnim vejam islamskega fundamentalizma, kjer je Al-kaido izpodrinil še bolj brutalni ISIS. Fundamentalisti so poleg naftnih korporacij, vojaško-industrijskega kompleksa in preprodajalcev mamil edini, ki so iz dve desetletji trajajočega vojnega pustošenja izšli kot zmagovalci.
Največji poraženec pa niso ameriška in druge Natove vojske, ki so po skoraj natanko 20 letih vojne okupacije pobegnile iz Afganistana in ga v še slabšem in bolj razrušenem stanju pustile v rokah istih skupin, ki so ga imele v rokah do leta 2001. Največji poraženec smo delovni ljudje.
Najprej seveda prebivalke in prebivalci držav, ki so bile žrtve zahodnih imperialnih politik. Ti so ceno vojnega pustošenja plačali s svojimi življenji, domovi in s prihodnostjo svojih otrok. Žrtve pa smo tudi ljudje v državah imperialnega centra, ki smo Natove vojne eskapade plačevali z bilijoni (tisoči milijard) evrov, ki bi jih lahko porabili za družbeni razvoj, socialno skrbstvo, zdravstvo, znanost in raziskovanje ter boj proti podnebnim spremembam pri nas doma. Namesto tega smo plačevali vojne igre, ki so za seboj pustile Afganistan – ki mu bo prej ali slej sledilo še nekaj takšnih Afganistanov.
11. september se lahko ponovi. Novi cikli militarizacije držav svetovnega centra in nova vojna pustošenja, na katere se pripravljajo države Nato pakta, vključno s Slovenijo, te možnosti ne bodo zmanjšale, ampak jo bodo samo še povečevale. 11. september bo grožnja, vse dokler s takšnimi politikami ne bomo presekali. Vse dokler odpor delovnih ljudi in zatiranih ljudstev vsega sveta ne bo zlomil imperializma držav svetovnega centra. Zato je zdaj čas, da glasno zahtevamo izstop iz Nato pakta in njegovo razpustitev, konec vojnih eskapad na drugi strani zemeljske poloble in konec subvencioniranja vojšako-industrijskega kompleksa. Odgovornost je na nas.
