Epidemija je pokazala, da so ljudje, ki naj bi opravljali manj zahtevne poklice, tisti, ki držijo družbo pokonci. Velik delež med njimi zasedajo ženske. V prvih bojnih linijah tvegajo svoje zdravje medicinske sestre. Za blagajnami v supermarketih večinoma sedijo prodajalke. Delajo tudi čistilke – večno nevidne delavke. Plače teh delavk so mizerne, a vendar vztrajajo, ker nimajo druge izbire.
Emancipacija je torej zgolj navidezna, če ženske danes še vedno opravljajo slabše plačana dela in imajo manj vpliva v družbi. Prav tako žensk še nismo razbremenili skrbi za otroke in dom ter s tem nismo razrešili problema, ki ga materinstvo predstavlja za socialno mrežo in kariero žensk. Po eni strani se skrbstveno delo v veliko večji meri prelaga na ženske kot na moške, po drugi strani pa se to delo še vedno ne vrednoti ustrezno.
Pred štirimi tedni so se zaprle vse šole in vrtci. Vzgoja in preživljanje časa z otrokom v času pouka sta se prenesla s slabo plačanih poklicev na neplačano delo doma. Starši so soočeni z nemodernim vprašanjem – kdo bo služil in kdo bo skrbel za dom? Ženske, ki so že v času pred krizo po osemurnem delavniku v večji meri prevzele skrb za dom in otroke, so tudi zdaj tiste, ki so zaradi poučevanja otrok na čakanju in tvegajo izgubljeni dohodek. Ali pa poskušajo sočasno še delati od doma – torej opravljajo ne le dvojno, temveč celo trojno delo.
Vsaka peta družina v Sloveniji je enostarševska, velika večina z mamo. Enostarševske družine spadajo med najranljivejše skupine v družbi. Kako si bodo te matere zagotovile varstvo za otroke, če morajo nujno oditi na delo? Kako bodo delale od doma, če skrbijo za otroke? Kako bodo preživele z nižjim dohodkom, če so na čakanju? Kako bodo pokrile najemnino, če bodo ostale brez dohodka? Nenazadnje – kako se bodo spopadle z osamljenostjo v samoizolaciji? Vlada je pri svojih ukrepih, ki naj bi pomagali tistim, ki so se znašli v stiski zaradi epidemije, nanje pozbila. Še več – zavrnil je vse amndmaje, ki smo jih v Levici predlagali, zato da bi se med prejemnike pomoči vključilo tudi najranljivejše družine..
Svet se je zaradi izbruha bolezni covid-19 zaprl v tisoče majhnih svetov. Meje so postale izmerljive s kvadratnimi metri in otipljive s stenami naših stanovanj. Medtem ko je to za nekatere čas, ko se lahko lotijo pozabljenih hobijev in okrepijo vezi z družinskimi člani, je za druge zapiranje v stanovanja postalo nočna mora. Žrtve družinskega nasilja so danes zaprte med štiri stene s svojimi krvniki. Manko socialnih stikov in finančna negotovost bosta možnosti za nasilje še povečala. Povečal se bo alkoholizem, nastradale pa bodo ženske in otroci. Samoizolacija bo povečala moč nasilnih partnerjev, žrtve pa bodo izgubile možnost pobega in iskanja pomoči.
Zadnja gospodarska kriza je prinesla strogo varčevanje in ostre reze na vseh področjih, zlasti področjih oskrbe in socialnega varstva, ki so nesorazmerno prizadeli ženske. Pandemija koronavirusa te in druge družbene neenakosti razkriva in zaostruje. Že prej obstoječe socialne razlike šibkejše spravljajo v še šibkejši položaj. Kriza je ponovno razkrila, da moramo zgraditi pravičnejšo družbo, da ne bodo prihodnjič ponovno na udaru ravno najranljivejši. Potrebujemo socialni sistem, ki bo zagotavljal ljudem varnost. Potrebujemo dovolj neprofitnih stanovanj in pravičnejši sistem točkovanja. Potrebujemo brezplačne vrtce in dopoldansko varstvo za otroke v času šolskih počitnic. Potrebujemo dostojno plačilo in ustrezne delovne pogoje, ne glede na poklic. Šele ko bomo ženskam omogočili enake izhodiščne pogoje kot moškim, lahko pričnemo govoriti o enakopravni družbi.
