Govor Luke Mesca na 3. redni seji DZ
Zvezna republika Nemčija nikoli po letu 1969 ni imela izravnanega proračuna. Zadnjih petinštiridesetih let je imela proračunski primanjkljaj. Že samo ta podatek pove, kako neživljenjska ideja je fiskalno pravilo. Uporaba take grobe administrativne metode bi povzročila nepopravljivo ekonomsko in socialno škodo.
Ampak o tem malo pozneje. Najprej se je treba spomniti, kdo, kako in zakaj je vpisal fiskalno pravilo v ustavo.
1. KAKO SMO V SLOVENIJI PRIŠLI DO FISKALNEGA PRAVILA?
Drugega marca 2012 so voditelji petindvajsetih držav članic Evropske unije podpisali Pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Ta pogodba nima statusa obvezujoče direktive, ampak gre za prostovoljno multilateralno pogodbo. Češka republika in Velika Britanija k pogodbi nista pristopili, to možnost je seveda imela tudi Slovenija. Namesto, da bi takratna SDS-ova vlada in koalicija v dobro države in državljanov to možnost izkoristili, je pogodbo ratificirali v rekordnem času, 19. aprila 2012.
24. maja 2013 je državni zbor z dvotretjinsko večino sprejel Ustavni zakon o spremembi 148. člena Ustave Republike Slovenije. To je storil kljub temu, da pogodba vpisa v ustavo ne zahteva, ampak le priporoča, in kljub temu, da se mednarodne pogodbe v našem pravnem redu tako ali tako uporabljajo neposredno. Torej je bil naš politični razred spet bolj papeški od papeža in je svoje državo spravil v še slabši položaj, kot so mu nalagale mednarodne obveznosti.
24. maja 2013 je državni zbor z dvotretjinsko večino sprejel še prepoved referendumskega odločanja o zakonih, ki urejajo davke in ratifikacije mednarodnih pogodb, kakršna je bila pogodba o fiskalnem pravilu. S tem, ko je državljanom odvzel pravico do odločanja o ključnih političnih vprašanjih, si je politični razred po eni strani utrdil svoj položaj v odnosu do centrov moči in kapitala v Bruslju in Zahodni Evropi, po drugi strani pa je povečal svojo neodvisnost od državljanov. Kadar se državljani in politični razred o nečem radikalno ne strinjajo, državljani od tega dneva dalje nimajo več možnosti, da bi uveljavili svojo voljo.
2. ZAKAJ JE FISKALNO PRAVILO ŠKODLJIVO?
Vsiljevanje fiskalnega pravila je prežitek neoliberalizma v trenutku, ko se ta umika iz mednarodnih finančnih institucij in celo iz same Evropske komisije. Kdo lahko po tragediji v Grčiji, po gospodarskem zlomu južnoevropskih držav, po hudi krizi v Sloveniji ali na Hrvaškem, sploh še zagovarja politiko stroge finančne konsolidacije? Kdo razen treh ali petih odstotkov najpremožnejših Evropejcev in kolaborantskih političnih razredov banana državic, kakršna smo postali, lahko stopi pred svoje državljane in jim vsiljuje nečloveške ukrepe, kakršno je fiskalno pravilo?
Ko je udarila svetovna gospodarska kriza, so se kapitalske in politične elite odmaknile od neoliberalne usmeritve, ki jo je povzročila. Na začetku, v letih 2009 in 2010, so oblasti v Združenih državah in Evropski uniji ukrepale zelo podobno. Države so z milijardami proračunskih sredstev reševale bančne sisteme, centralne banke so zniževale obrestne mere. Zato so bili tudi gospodarski rezultati podobni. Brezposelnost je dosegla vrh, gospodarska rast je bila pozitivna.
Od leta 2011 se pa gospodarska gibanja v ZDA in v Evropski uniji, še posebno v evrskem območju, razlikujejo kot noč in dan. To je posledica tega, da so v Evropski uniji po začetnem šoku prevladali liberalni krogi, ki so vsilili politiko strogega varčevanja in celotno EU povlekli v drugo recesijo. Socialna katastrofa, ki jo je povzročala trojka od Latvije, do Portugalske in Grčije, je samo vrh ledene gore. Če primerjamo razmere v evrskem območju z razmerami v Združenih državah, ugotovimo naslednje: – Samo v letih 2012 in 2013 je bilo v evrskem območju izgubljenih 722 milijard potencialnega bruto domačega proizvoda. V Združenih državah je realni BDP že za osem odstotkov presegel raven iz začetka leta 2008. Evrsko območje je še po skoraj sedmih letih še vedno le na 99 odstotkih. Stopnja brezposelnosti je do leta 2010 tako v ZDA kot v evrskem območju dosegla 10 odstotkov, toda v ZDA je zdaj že padla pod 6 odstotkov, v evrskem območju je še vedno 11,5 odstotkov. V Španiji in v Grčiji je brezposelnost še vedno tako visoka, da lahko govorimo o izrednih razmerah. V baltskih državah in Jugovzhodni Evropi je prišlo do ekzodusa mladih, po nekod se je v času krize izselilo 10 odstotkov aktivnega prebivalstva. Danes imamo v evrskem območju dva milijona manj delovnih mest kot pred začetkom krize. Eno četrtino prebivalcev evrskega območja, ogrožata revščina in socialna izključenost. Lani je bilo takih ljudi 5 milijonov več kot pred krizo. In to se dogaja v eni od statistično najbogatejših regij na svetu. To, so posledice neoliberalne politike fiskalne konsolidacije, še preden je fiskalno pravilo sploh začelo veljati!
3. KDO JE PREDLAGATELJ FISKALNEGA PRAVILA?
Ironija usode je – ali pa tudi ne –, da zakon o fiskalnem pravilu predlaga stranka, ki je vodila najbolj prociklično ekonomsko politiko v zgodovini Slovenije, zanj pa vneto navija tudi stranka, ki je imela v tisti nesrečni vladi finančnega ministra. To je tista vlada, ki je skupaj z Banko Slovenije odgovorna za različne neslavne rekorde v obdobju našega kazino kapitalizma. Če jih omenim samo par.
Avgusta 2005 je bila Slovenije še neto upnica do tujine, avgusta 2008 je neto zunanji dolg presegel 10 milijard evrov. Španija, ki je učbeniški primer napihovanja nepremičninskega balona, se lahko skrije pred nami. Med letoma 2005 in 2008 so se cene nepremičnin v Španiji povečale za 28, v Sloveniji pa za astronomskih 46 odstotkov. Hkrati s tem se je napihoval borzni balon. Leta 2004 je bila vrednost indeksa SBI pod 5000, leta 2008 12.242 točk. Tudi zasebni sektor se je nenormalno pregreval. Slovenija je imela še leta 2005 samo 1,7 odstotni primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance, leta 2008 pa že 5,4 odstotke. Inflacija je dosegla 5,5 odstotka. Res je, da je bilo leta 2008 v Sloveniji samo 67.000 registriranih brezposelnih oseb, ampak skoraj 30.000 delovnih mest, ki jih je ustvaril kazino kapitalizem, so bila najtežja in najslabše plačana dela v gradbeništvu.
Ko je profesor Prašnikar, ki ga tukaj radi omenjate zaradi študije o političnem kadrovanju v državnih podjetjih, analiziral zadolževanje in vlaganja vseh naših podjetij z več kot 250 zaposlenimi, je lahko zapisal samo naslednje: – v vseh drugih državah je bilo ekscesno zadolževanje in investiranje omejeno na majhen segment podjetij, pri nas je zajelo vsa podjetja; – investicije primerljivih tujih podjetij so se v najbolj pregretem letu povečale za 10 odstotkov, pri povprečnem slovenskem podjetju iz te skupine pa kar za 50 odstotkov bilančne vsote. Prašnikar je s sodelavci prišel do sklepa, »da je bila ključna napaka makroekonomske politike v letih 2007 in 2008 odsotnost kakršnih koli makroekonomskih zavor«. In šest let po tej katastrofi nas bi radi ti isti ljudje učili o proticiklični politiki!
Tako kot so ljudje, ki zdaj pridigajo o slabem upravljanju državne lastnine in tajkunskih prevzemih, so sami nadzorovali državne banke, ki so kreditirale tajkunske prevzeme. Preko SOD-a in KAD-a so prodajala podjetja v državni lasti različnim finančnim holdingom in tajkunom. Kriza je bila svetovna in Slovenija se ji ne bi mogla izogniti. Ampak kriza bi bila krajša in manj boleča, če ne bi bile takrat narejene grobe napake. In zdaj nam ljudje, ki so odgovorni za to ekonomskopolitično katastrofo, predpisujejo recepte za zategovanje pasov in nas uči, kako voditi fiskalno politiko države.
Evropskemu in slovenskemu neoliberalizmu je uspelo izkoristiti krizo za zmanjšanje pravic delavstva, za zmanjševanje socialnih pravic, za razgradnjo socialne države. Zadnja dva dneva so predlagatelji tega zakona in njihovi simpatizerji tožili nad usodo invalidskih podjetij, brezposelne mladine, prekarnih delavcev, policistov. Če bi govorili o socialnih prejemkih, bi ti isti politiki, ki so predlagali in sprejeli znameniti ZUJF oziroma ga ohranjajo pri življenju, verjetno izražali veliko skrb za revne, pa za žrtve poplav in podobno. Po drugi strani pa niti ne trznejo z očesom, ko predlagajo prisilni jopič, ki bo zadušil socialno državo.
Tako kot so bili že leta 2012 bolj papeški od Bruslja, bi radi tudi zdaj vsilili zakon, ki predpisuje bistveno bolj radikalno fiskalno pravilo, kot ga nalaga Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji.
*
Edina dobra stvar pri fiskalnem pravilu je, da ga v obdobju krize ni treba uporabljati. Zato je edino razumno, da se izjeme, če bi jih že uzakonili, določijo kar se da fleksibilno. Predlagatelji zakona so naredili ravno obratno. Izjemne okoliščine so opredelili kar se da togo in strogo. Fiskalno pravilo naj bi se nehalo uporabljati le v primeru, da bi prišlo do triodstotnega padca BDP-ja v enem letu ali v dveh letih skupaj. Spoštovani, Slovenija je po letu 1992 tak padec BDP-ja doživela samo v letih 2009 in 2012 ter 2013. Tudi v tem primeru je bil kriterij komaj izpolnjen, ker se je BDP v obeh letih skupaj zmanjšal za 3,6 odstotka. Danes se redko kdo spomni, da smo imeli v letih 2010 in 2011 pozitivno gospodarsko rast. Če bi veljalo fiskalno pravilo, ki ga predlaga SDS, bi morali takrat radikalno zmanjšati porabo. Po takem scenariju bi Slovenija že dve leti pred ZUJF-om spet padla v recesijo. Ali si sploh kdo predstavlja, kakšne bi bile socialne posledice?
Če kdo misli, da smo že tako daleč, da ne more biti slabše, se moti. Priložnosti za nazadovanje je še ogromno. Če bi mi od leta 2010 uporabljali fiskalno pravilo, kot je tukaj predlagano, bi bile naše razmere zdaj bistveno bolj podobne razmeram v Grčiji, kot si lahko mislimo. Pri nas je socialno ogrožena petina prebivalstva, v Grčiji 35 odstotkov. Pri nas je brezposelnost na ravni 11 odstotkov, v Grčiji 26 odstotkov. Predlog zakona o fiskalnem pravilu je recept za grški scenarij. Na ta scenarij v Združeni levici ne bomo nikoli pristali, na ta scenarij ljudje v Sloveniji ne bodo pristali, tako kot ne pristajajo Grki, Španci, Hrvati in drugi evropski narodi. Tega je ljudem preprosto dovolj!
Ali se res nismo nič naučili iz katastrofalnega leta 2012 in druge SDS-ove vlade. Tokrat se obračam na vas, koalicijske poslance, poslance iz Stranke Mira Cerarja, ki si še niste umazali rok. Železna ekonomska zakonitost je, da je treba v krizi povečati proračunsko porabo, če ne se bo gospodarska aktivnost zmanjšala še bolj, kot je neizogibno. Če se bo zmanjšala aktivnost se bo povečala brezposelnost socialne stiske, s tem pa tudi socialni izdatki. Vsakič znova se izkaže, da je javno porabo najlažje zmanjšati pri prebivalcih, ki se temu ne morejo organizirano upreti. Pri tistih, ki potrebujejo takšno ali drugačno vrsto družbene pomoči. Leta 2011 in 2012 se je to še stotič potrdilo. Najprej so se zaostrili pogoji pridobitev za socialne pomoči in za varstvenih dodatkov, tako da se je samo med januarjem 2011 in decembrom 2012 zmanjšalo število prejemnikov socialne pomoči za 10 odstotkov, število prejemnikov varstvenega dodatka pa za kar 64 odstotkov. Potem je bil z ZUJF-om znesek denarne socialne pomoči znižan na zgolj dve tretjini minimalnih življenjskih stroškov. Ta ureditev se ni spremenila, čeprav sta se od takrat zamenjali že dve vladi in vladajoči koaliciji.
SKLEP:
V fiskalnem pravilu ni ničesar, česar preudarna fiskalna politika ne bi uporabila kot sredstvo za preprečevanje napihovanja finančnih in nepremičninskih balonov in nesmotrnega zadolževanja podjetij, ki za kratek čas ustvarja navidezno zaposlenost in blaginjo, že na srednji rok pa socialno opustošenje. V normalnih ali dobrih časih pa fiskalno pravilo pomeni manj sredstev za revne in ranljive, manj delovnih mest v javnem sektorju, slabše zdravstveno varstvo, slabše javno šolstvo, privatizacijo javnih storitev.
Zato je vsako fiskalno pravilo nesprejemljivo in ga ne bomo podprli.
Scenarij predlagateljev (SDS) je že dolgo časa znan. Sindikate razbiti. Delavce spreti med sabo in jim odvzeti pravice. Revne ponižati in nadzorovati. Uvesti apartheid med revnimi in bogatimi na področju zdravja in izobraževanja. Gojiti družbo neenakosti, strahu za preživetje. Potem pripeljati drugo republiko in velikega vodjo. Predpogoj za vse to je, da ljudem odvzamejo ekonomsko in socialno varnost.
Ta politika je v zadnjih treh letih že trikrat dobila nezaupnico. SDS-ova vlada je razpadla zaradi ljudskega odpora. Državljanska lista Gregorja Viranta, ki je bila nosilka neoliberalizma, na zadnjih volitvah ni dobila niti enega odstotka. Pozitivna Slovenija, ki je nadaljevala vse zgrešene Šušteršičeve projekte – ZUJF, slabo banko, privatizacijo, slovenski državni holding – se je sesula sama vase in je prav tako pogorela na volitvah. Kdor nadaljuje tako politiko, dela v nasprotju z voljo ljudstva, kdor dela v nasprotju z voljo ljudstva, ne bo dočakal konca mandata.
Ljubljana, 18.12. 2014
