Vlada Marjana Šarca z novelo zakona o urejanju trga dela predlaga novo višino najnižjega zneska denarnega nadomestila, medtem ko znižuje pravice zaposlenih in brezposelnih oseb. Po devetih letih stagnacije nadomestila pri sramotnih 275 evrih vlada danes predlaga dvig nadomestila na nezadostnih 400 evrov. Nihče v tej državi ne more preživeti s 400 evri. To je empirično dejstvo, ki ga dokazuje tudi študija Inštituta za ekonomska raziskovanja iz leta 2017. Poleg tega vlada s tem zakonom vsem delavcem otežuje pridobitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, znižuje obdobje prejemanja nadomestila za starejše, povečuje izkoriščanje upokojencev, ki so zaradi nizkih pokojnin še vedno primorani delati za mizerne zneske, omogoča nižje denarne kazni za delodajalce, ki kršijo zakon, povečuje represijo nad iskalci zaposlitve ter uvaja diskriminatorne ukrepe za delavce z globalnega juga in omejuje njihov dostop do socialnovarstvenih prejemkov. Dvig nadomestila je zato samo dimna zavesa za zniževanje pravic vseh zaposlenih in brezposelnih ter povečevanje represije nad iskalci zaposlitve. Vlada z novelo ne povečuje pravic delavcev, ampak učinkovitost kapitala za izkoriščanje ljudi.
Predlagana višina nadomestila ne dosega praga absolutne revščine. V Levici predlagamo dvig na 613 evrov.
Vlada dviguje najnižje nadomestilo, a ga dviguje pod raven minimalnih življenjskih stroškov. To je nadomestilo, s katerim delavci, ki niso bili odpuščeni po svoji krivdi, ne morejo preživeti, čeprav so ves čas plačevali zavarovanje za primer brezposelnosti. Predlagana višina ni dovolj visoka, da bi lahko delavcu ob izgubi zaposlitve zagotovila varstvo pred padcem v revščino. Minimalni življenjski stroški iz leta 2017 namreč znašajo 613 evrov, predlagani znesek pa je celo nižji, kot znašajo kratkoročni minimalni življenjski stroški, torej nižji od 442 evrov. Zato v Levici predlagamo dvig nadomestila na 613 evrov neto, kolikor znašajo minimalni življenjski stroški.
Vlada na željo delodajalcev povečuje zgornjo mejo izkoriščanja dela upokojencev v podjetjih. V Levici predlagamo dvig minimalne urne postavke za občasno delo upokojencev.
Vlada na zahtevo kapitala zvišuje mesečno omejitev ur, ki jih lahko upokojenci opravijo v velikih podjetjih, in ukinja zahtevo po soglasju ministrstva za prekomerno uporabo dela upokojencev. Pri tem pa vlada, v kateri se kopica strank zavzema za pravice upokojencev, ne posega v sramotno nizko določeno minimalno urno postavko za upokojence, ki opravljajo občasno in začasno delo. Ta trenutno znaša samo 3,46 evra neto na uro. Zato v Levici predlagamo, da se predlagane koncesije kapitalu črtajo iz predloga zakona, plačilo za upokojence, ki delajo, pa se vsaj izenači z neto minimalno postavko za študente, ki je bila izglasovana prejšnji teden. Ta po novem znaša 4,56 evra neto na uro.
Vladna novela zaostruje pogoje za pridobitev denarnega nadomestila in zmanjšuje obdobje prejemanje te pravice za starejše. V Levici predlagamo črtanje teh predlogov
Vlada predlaga zaostritev osnovnega pogoja za pridobitev pravice do denarnega nadomestila. Trenutna ureditev določa, da mora biti oseba v zadnjih 24 mesecih vsaj devet mesecev zavarovana za primer brezposelnosti. Ta pogoj se po predlogu vlade zaostruje na deset mesecev. Poleg tega vlada predlaga, da se za starejše delavce skrajša obdobje prejemanja nadomestila, nekaterim tudi za pol leta. Podobno kot pri ukinitvi dodatka za delovno aktivnost vlada trdi, da bo s temi ukrepi povečala delovno aktivnost že zaposlenih oseb in omejila prekarnost. Obe trditvi sta nesmiselni. Zaposlenih se dodatno ne aktivira z zmanjševanjem pravic iz dela. Prekarnega dela pa se ne omejuje s krčenjem delavskih in socialnih pravic, ampak z represijo nad delodajalci, z večjim številom inšpektorjev in izboljšanjem pogojev njihovega dela ter večjimi pristojnostmi, z zakonskim omejevanjem uporabe najhujših oblik prekarnega dela in z njegovo podražitvijo. Vlada prav tako ne pojasni, kako bo skrajšanje prejemanja nadomestila vplivalo na delodajalce, ki se izogibajo zaposlovanju starejših delavcev. Z zmanjševanjem socialne varnosti starejših vlada ne bo prisilila delodajalcev, da bi se prej odločili za zaposlitev starejšega delavca, ampak bo zgolj poglobila revščino med starejšimi brezposelnimi.
Vlada omejuje prosto izbiro zaposlitve in povečuje represijo nad iskalci zaposlitve
Vlada predlaga zaostritev obravnave iskalcev zaposlitve na zavodu in ukinitev dvostopenjskega sankcioniranja t. i. kršiteljev obveznosti brezposelnih oseb. Dvostopenjsko sankcioniranje se ohranja le v enem primeru, v vseh ostalih primerih pa se bo iskalca zaposlitve že ob prvi kršitvi izbrisalo iz evidenc zavoda. Kršitev denimo pomeni, da iskalec zaposlitve ne sprejme prvega ponujenega dela ali zavrne vključitev v program aktivne politike zaposlovanja. Če oseba ponujene zaposlitve ne bo takoj sprejela, bo izgubila tudi pravico do denarnega nadomestila, denarne socialne pomoči in ostalih socialnovarstvenih prejemkov. Poleg tega novela omogoča kazensko znižanje denarnega nadomestila tudi pod višino minimalnega denarnega nadomestila in zavodu podeljuje pooblastilo, da enostransko odloči o vsebini zaposlitvenega načrta. Predlagane rešitve brezposelne prepuščajo na milost in nemilost zavodu. Posamezniki morajo za ohranitev svojega dostojanstva obdržati vsaj neko mero nadzora nad lastno delovno zmožnostjo in nad procesom odločanja, kateremu delodajalcu jo bodo prodali. V Levici zato predlagamo črtanje vseh členov, ki napadajo dostojanstvo iskalcev zaposlitve.
Vlada predlaga diskriminatorno obravnavo delavcev z globalnega juga
Zakon uvaja represivne ukrepe nad tujci iz tretjih držav. Ti bodo iz evidence brezposelnih oseb izbrisani, če se v roku enega leta ne bodo naučili slovenskega jezika. S tem bodo izgubili tudi pravico do socialne varnosti. Tujci, ki delajo v Sloveniji – ne glede na to, iz katere države prihajajo -, v slovensko blagajno enakovredno prispevajo. Ko vlada potrebuje poceni delovno silo, je ne zanima, ali delavci govorijo slovensko. Za delo na gradbiščih, v kuhinjah, ali masažnih salonih je znanje slovenščine očitno nepomembno. Ko in če pa bodo ti delavci postali brezposelni in bi želeli uveljaviti svoje pravice, pa bo njihovo znanje slovenskega jezika nenadoma postalo izjemnega pomena. Slovenija bi morala tujcem omogočiti, da se ob delu naučijo slovensko, tudi na stroške delodajalcev. Predlagani ukrep je poleg tega diskriminatoren do delavcev iz tretjih držav. Tak pogoj vključitve v evidenco iskalcev zaposlitve namreč ne bo veljal za delavce iz držav EU, ki prav tako ne govorijo slovensko. Dvojna obravnava pomeni samo eno: vlada bi delavce z globalnega juga rada izkoristila v času konjunkture, za čas, ko ne bo več potrebe po delu in bodo ti delavci postali brezposelni, pa že danes postavlja ovire, da bi slednji čim težje prišli do ustrezne socialne zaščite.
