Po odložilnem vetu Državnega sveta v prejšnjem tednu so z ukinitev dodatka za delovno aktivnost danes zopet glasovali poslanci LMŠ, SMC in DeSUS. Pridružila pa se jim je tudi predstavnica NSi in s tem napovedala podporo ukinitvi dodatka s strani krščanskih demokratov.
Navkljub temu, da je danes za ukinitev dodatka glasovala večina navzočih, zakon ni dobil podpore, kakršno bo potreboval na plenarni seji. Za potrditev zakona je namreč zahtevana absolutna večina, kar pomeni, da bo moralo za antisocialni ukrep glasovati več kot 45 poslancev. To lahko antisocialni koaliciji uspe samo s pomočjo desnice. V zameno za dosedanjo tiho podporo zakonu je Vlada Marjana Šarca na pobudo SDS in po vzoru Vikotorja Orbana v zakon že dodala koncept prisilnega dela. Vprašanje je, kaj bo Vlada Marjana Šarca pripravljena tokrat ponuditi za potrebne glasove Janševe SDS.
Vlada je tekom izredno intenzivne medijske kampanje za ukinitev DDA zavajala in lagala. Lagala je o višini socialne pomoči, ki jo upravičenci prejemajo. Zavajala je o strukturi prejemnikov in nikoli javno priznala, da je večina prejemnikov DDA revnih zaposlenih, ki se trudijo preživljati svoje družine.
Če bo zakon sprejet, bo imel katastrofalne posledice za družine, ki se že danes spopadajo z najvišjimi stopnjami revščine v Sloveniji. To ni moraliziranje, ampak statistično dejstvo. V gospodinjstvih, ki jih bo ta ukrep najbolj prizadel, torej v gospodinjstvih z delno aktivnimi odraslimi člani in vzdrževanimi otroci, kar 46,3 % oseb živi pod pragom tveganja revščine. V enostarševskih družinah, ki bodo prav tako velike žrtve tega ukrepa, pa pod pragom tveganja revščine živi 24,7 % oseb.
24.202 upravičencev bi z ukinitvijo DDA izgubilo socialno pomoč ali pa bi se jim ta znižala. Brez socialne pomoči bi ostalo 2.674 odraslih in 1.916 otrok, pomoč pa bi se znižala 11.110 odraslim in kar 8.509 otrok. Ob 45 tisoč otrocih, ki danes živijo pod pragom tveganja revščine bo s tem zakonom prizadetih več kot 10 tisoč otrok. To so dejstva. Dejstva, ki nam v času gospodarske rasti, v letih, ko gospodarstvo beleži milijardne dobičke (4,2 v preteklem letu), v času, ko pod pragom revščine živi 45 tisoč ljudi več kot pred krizo – govorijo, da dodatka za delovno aktivnost, od katerega je življenjsko odvisnih več skoraj 10 tisoč družin, nikakor ne smemo ukiniti.
Vztrajanje vlade pri tem predlogu, ki bi državni proračun razbremenil za pičlih 16 milijonov evrov, je nerazumljivo. Na eni strani se preživetje odteguje 24 tisoč socialno ogroženim osebam, da se prihrani 16 mio evrov letno, na drugi je vlada sprejela dohodninsko reformo, ki največja darila nameni najbogatejšim, v proračun pa zvrta 135 milijonsko luknjo. In to navkljub temu, da ima ta koalicija v koalicijskem sporazumu zapisano, da bo ta dodatek povišala, ne ukinila. Če smo navajeni, da politika svojih obljub ne jemlje resno – pa je koalicija s tem zakonom pokazala, da je pripravljena delati celo diametralno nasprotno od tega, kar je obljubila neposredno po volitvah.
