ZA ELITE NEOLIBERALNE REFORME ŠE VEDNO ODGOVOR NA KRIZO NEOLIBERALIZMA

V začetku prejšnjega tedna se je pri nas mudil José Ángel Gurría, nekdaj mehiški zunanji in finančni minister trenutno pa generalni sekretar Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (Organization for Economic Co-operation and Development; OECD). Slovenija je članica tega uglednega združenja 34 najbogatejših držav od julija 2010 in za ta privilegij letno plačuje skoraj 2,8 milijona evrov. Gurría, ki se je na obisku srečal z Borutom Pahorjem, Mirom Cerarjem, Milanom Brglezom, Dušanom Mramorjem in s Karlom Erjavcem, skratka s celotnim slovenskim političnim vrhom, je prišel predstaviti ekonomsko poročilo OECD o Sloveniji za leto 2015.

Analiza stanja in priporočila ukrepov v tem poročilu so, kakor po naključju, v popolnem sozvočju z analizo in priporočili Evropske komisije, Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, pa tudi z vladnim Nacionalnim reformnim programom za obdobje 2015–2016. Če omenimo le najspornejše točke poročila, bi tako tudi OECD odpuščal v državni upravi in lokalni samoupravi, dodatno finančno oklestil javno šolstvo, povečal pristojnosti in avtonomijo Družbe za upravljanje terjatev bank, nadaljeval z razprodajo državnih podjetij ter pokojninski sistem spremenil tako, da bi morali delati dlje in za nižje pokojnine.

Poročilo OECD in odzivi nanj – vsi, Pahor, Cerar, Brglez, Mramor in Erjavec, so nad poročilom izrazili navdušenje in pozdravili njegovo usklajenost z lastnimi politikami – priča, da so za domače in mednarodne elite neoliberalne reforme še vedno rešitev za krizo neoliberalizma. Hkrati pa je Gurriá v intervjuju za časnik Dnevnik priznal, da tudi elite ne morejo več mižati pred protislovjem med deklariranimi in dejanskimi učinki teh reform. Največ in najgloblje reforme so namreč izvedle prav tiste države, ki jim gre najslabše, recimo Irska, Španija, Portugalska, Italija in Grčija.

Logično vprašanje, ki si ga moramo po prepoznanju tega protislovja postaviti, je – zakaj pri neoliberalnih reformah sploh še vztrajamo? Logičen odgovor, ki se nam ponudi, pa je – ker morda domače in mednarodne elite reform, ki jih zagovarjajo, ne usklajujejo le med sabo, ampak tudi tako, da ustrezajo njihovim lastnim interesom. To seveda ne pomeni, da je v resnici obstoječe stanje zadovoljivo, ker ni, in da korenite reforme niso potrebne, ker so. Naša državna podjetja, recimo, so gotovo slabo upravljana. A rešitev ni njihova razprodaja, ampak demokratizacija in večja transparentnost upravljanja z njim. In drži tudi, da lahko v javnem sektorju najdemo priložnosti za varčevanje. A ena boljših je prav članstvo v organizacijah, kakršna je OECD, ki služijo zgolj kot utrdba neoliberalizma in odlagališče iztrošenih politikov.

V Ljubljani, 11.05.2015

Foto: Tamino Petelinšek/STA

Deli.