V Levici ocenjujemo, da je treba vse spremembe davčne zakonodaje presojati v okviru proračunov za leti 2020 in 2021 ter dolgoročnega razvoja družbe. Zniževanje davkov je eden od najmanj smotrnih načinov porabe javnega denarja. Za vsak evro, ki ga država investira v infrastrukturo, dobi nazaj 1,5 evra, medtem ko za vsak evro, ki ga porazdeli prek znižanja davkov, dobi le 0,5 evra. Vlada Marjana Šarca se je kljub temu po vzoru preteklih desnih vlad odločila za davčne reze, ki bodo proračun letos lahko stali tudi do 200 milijonov evrov. Po razbremenitvi regresa spreminja še dohodninsko lestvico, ki zopet v največji meri razbremenjuje najbogatejše državljane, revnim pa daje drobtine. Po vladnem predlogu se bo neto dohodek zavezanca z mesečno plačo 1.050 evrov povečal za pičlih 1,7 evra, zavezancu s plačo nad 5.300 evri pa kar za 59 evrov mesečno. Vlada bo z davčnimi odpustki bogatim državno blagajno oklestila za dobrih 200 milijonov evrov, ki bi jih lahko porabili za izgradnjo stanovanj, krepitev socialne države, dvig pokojnin in javne infrastrukturne projekte kot je modernizacija železnic.
Kljub ponovni razbremenitvi najvišjih plač, pa je vlada odstopila od načrtov znatnejše obremenitve kapitala in uvedbe pravične in progresivne obdavčitve kapitalskih dohodkov, ki bi v večji meri obremenila 10 % najbogatejših, ki imajo v lasti 47,3 % vsega premoženja in razbremenila večino manj premožnih državljanov. Odločilo se je za dvig stopenj davka na kapitalske dohodke s sedanjih 25 % na 27,5 % ob ohranitvi cedularne obdavčitve. To pomeni, da bodo manj premožni državljani, ki prejmejo kako dividendo ali oddajajo majhno stanovanje, še naprej obdavčeni po enaki stopnji kot najbogatejši državljani. Nazadnje pa je ministrstvo za finance popustilo tudi pri zahtevah po obremenitvi dobičkov podjetij, saj po novem predlaga dvig davka od dobička pravnih oseb (DDPO) le za pičlo odstotno točko.
V paketu predlogov Ministrstva za finance, ki ignorira Koalicijski sporazum in sporazum z Levico, se odraža kratkovidnost vladajoče garniture, ki z všečnimi predlogi na kratki rok povečuje neto dohodke najbolje plačanih zaposlenih, na dolgi rok pa znižuje materialni in socialni standard večine prebivalstva. Logika ukrepov je pravzaprav enostavna: eliti menedžerjev, zdravnikov, odvetnikov in predsednikov uprave želijo dati še več. Da bi se ubranili pred očitki, da ob tem zanemarjajo delovne ljudi z najnižjimi plačami, pa tudi tem podarijo drobiž.
Pri tem seveda zamolčijo, da je vsak cent, ki ga podarijo bogatim, cent manj za socialno državo, ki mora poskrbeti za vse enako, ne glede na debelino denarnice, ter zato največ pomeni tistim, ki imajo najmanj. Davki in socialni prispevki za državljane niso zgolj strošek, temveč prispevajo k blaginji vseh: v obliki pokojnin in zdravstvene oskrbe, pa tudi otroških dodatkov, nadomestil za brezposelnost in porodniških dopustov, se vračajo k državljanom. Z njimi se zagotavlja socialna varnost za vse. Blaginje zato ne smemo meriti po višini neto plač, temveč po višini bruto plač.
Luka Mesec: “Vlada bi si morala zadati cilj zbrati več, in ne manj. V državi imamo kronično podhranjene celotne sektorje. Stanovanjska politika je zanemarjana že četrt stoletja, stanovanjski sklad od leta 2009 iz proračuna ni dobil niti evra za gradnjo stanovanj. Železniške povezave med glavnimi mesti so še vedno v dobršnem delu nelektrificirane in enotirne. Znanost in raziskovanje sta podfinancirana, kar 78.000 upokojncev živi v revščini. V takih okoliščinah nižati davke je nesmiselno, kratkovidno in neodgovorno.”
