Vilko Černovšek
Vilko Černovšek je županski kandidat Levice v Ravnah na Koroškem. Pričujoči prispevek je bil prvotno objavljen v časopisu Večer.
Kar nekaj je dogodkov je, ki v zadnjem času burijo duhove tako po Koroški kot tudi po Sloveniji, kar me je napeljalo na misel da moje razočaranje in ogorčenje ob teh dogajanjih podelim s širšo javnostjo.
Dogodek, ki ni odmeval le v ožji lokalni skupnosti, ampak po vsej Sloveniji, je vsekakor javna objava podatkov o merjenju količine svinca v krvi otrok v zgornji Mežiški dolini. Ta objava nas je ponovno opozorila na dejstvo, da ima kar 16 odstotkov otrok v starosti treh let v občinah Mežica in Črna na Koroškem kritično prekoračene vrednosti svinca v krvi. Marsikdo bi dejal, da so otroci zastrupljeni s svincem. Poročilo Koroške gospodarske zbornice o tem, da koroška podjetja iščejo delavce v tujini, ker se Korošice in Korošci vse bolj zaposlujejo v sosednji Avstriji, mladi pa si iščejo življenjske možnosti izven regije, me je še posebej razžalostilo. Prav tako mi ne da miru objava o nameravani prodaji podjetja TAB d.d. podjetju Metair, s sedežem v Južno afriški republiki. Nakupu mežiškega podjetja naj bi se Južnoafričani sicer odpovedali iz razlogov (padec turške lire in južnoafriškega randa), ki resnici na ljubo ne delujejo najbolj prepričljivo. Bodo pa večinski lastniki TAB-a še naprej iskali drugega kupca.
Vsi našteti dogodki na prvi pogled med seboj niso povezani, ob podrobnejši analizi pa se pokaže kar nekaj dejstev, ki negativno vplivajo na prihodnji trajnostni razvoj Mežiške doline. Mežiški TAB in Energija d.d. že vrsto let dosegata izjemne finančne rezultate. Od leta 2009 do leta 2017 je TAB Mežica zabeležil dobrih 143 milijonov evrov dobička (v zadnjih štirih letih kar 93), podjetje Energija RM (nekdanji Rudnik Mežica d.d.) pa v enakem obdobju dobrih 16 milijonov. Ob tem je potrebno povedati, da je podjetje Energija d.d. večinski lastnik podjetja TAB d.d. in stanovanjskega podjetja, ki ima v lasti precejšnje število nekdanjih družbenih stanovanj. Tudi podjetje Elektrarne d.d. in nekdanji počitniški dom mežiških rudarjev v Portorožu sta v lasti Energije d.d., ki jih je podjetje pridobilo v procesu lastninskega preoblikovanja v zgodnjih devetdestih letih prejšnjega stoletja.
Korošci poznamo zgodbo o velikem Slovencu gospodu Vinku Moederndorferju, ki je v času Kraljevine Jugoslavije uspel prepričati tuje lastnike Mežiškega rudnika, da so ob visokih dobičkih zgradili v Mežici še dandanes prelepo šolo. Sedanjim lastnikom kaj podobnega najbrž ne pride na misel, pa čeprav si izjemne dobičke delijo v enaki, ali celo večji meri, kot so si to lahko privoščili tuji lastniki pred drugo svetovno vojno. No, mogoče bi bilo za začetek dovolj, če bi osnovnošolcem iz Črne in Mežice omogočili brezplačno šolo v naravi v nekdanjem počitniškem domu Mežiških rudarjev, ki so ga iz svojih sredstev zgradili pradedki, prababice, dedki in babice teh otrok. Mogoče bi se lahko odpovedali majhnemu delčku astronomsko visokih dobičkov in sanirali šolo v Črni. Mogoče bi lahko hotel v Črni kot odgovorni lastniki usposobili za turistično dejavnost in tako zagotovili zasnovo turističnega razvoja kraju, v katerem opravljajo industrijsko dejavnost. Mogoče bi lahko podelili nekoliko več kadrovskih štipendij. Do sedaj TAB d.d. v preteklih letih tako rekoč ni podeljeval štipendij. Iz poročil družbe TAB je razvidno, da so v letu 2014 na primer štipendirali enega štipendista na V. stopnji. Zneski namenjeni kadrovskim štipendijam v preteklih letih, še posebej če jih primerjamo z izjemnimi dobički pa so bili tako majhni, da je za vse skupaj bolje da jih ne navajam. Seveda pa v TAB-u nikoli niso pozabili omeniti, da na trgu dela za njihove potrebe ni dovolj usposobljenih delavcev. Ob vsem prej naštetem pa dejstvo, da so se večinski lastniki lotili prodaje podjetja TAB Mežica, kot da bi šlo za prodajo blaga na vaškem sejmu, resnično presega vse meje dobrega okusa. Prodajajo podjetje, ki je dobičkonosno tudi na račun okoljske rente in v preteklosti ni bilo pripravljeno v večji meri sodelovati pri ekološki sanaciji okolja v Mežici in Črni. Podjetje po trditvah večinskih lastnikov ni pravni naslednik nekdanjih podjetij Rudnika Mežica, pa čeprav dela na istih lokacijah, uporablja enake okolju škodljive surovine in proizvaja tako rekoč enake oziroma podobne proizvode, kot so jih izdelovali na teh lokacijah pred tridesetimi leti.
Ne dosti drugačna zgodba, kot v zgornji Mežiški dolini se dogaja na Ravnah na Koroškem. Tudi tu imajo težave z zaposlovanjem novih delavcev. Podjetje Metal Ravne, naslednik nekdaj mogočne Železarne Ravne postaja zgolj tovarna za organizacijo proizvodnje in ustvarjanje dobička, ki odteka bog ve kam, le na Ravnah imamo od njega bore malo. Vodstvo na Ravnah v sistemu korporacijskega upravljanja Slovenske industrije jekla najbrž res nima pristojnosti glede samostojnega odločanja o poslovnih odločitvah in glede vlaganja v družbeno okolje. Mogoče bi pa za začetek na Ravnah le veljalo izenačiti plače s plačami, ki se izplačujejo v sestrskem podjetju na Jesenicah. Dejstvo je, da do danes nisem zasledil kakršnegakoli demantija, s katerim bi zanikali javno objavljene podatke o občutno višjih plačah na Jesenicah. Sicer pa tako opevana »mati fabrika« vse bolj postaja mati, ki svoje otroke zaradi »previsokih stroškov« odganja od doma v tujino, sama pa v rejništvo sprejema tuje. Ti pač niso tako zahtevni in se zadovoljijo že z nekoliko tanjšim kosom kruha kot domači. Vsaj dokler si pri bližnjem sosedu ne poiščejo zajetnejšega.
Tudi Območno koroško gospodarsko zbornico skrbi pomanjkanje usposobljenih delavcev. Po njenih izjavah za javnost bo potrebno prilagoditi izobraževalne vsebine potrebam regijskega gospodarstva. Upam da s tem niso imeli v mislih zgolj izobraževalnih vsebin s katerimi bi se mladi Korošci usposabljali za opravljanje fizično intenzivnih del. Predvsem za ta dela naj bi podjetjem po mnenju območne zbornice manjkalo primernih delavcev. Mogoče bo regijska gospodarska zbornica enkrat le zmogla toliko moči in strateškega razmisleka, da bo jasno povedala, da le delovna mesta z visoko dodano vrednostjo (višjo plačo) in prijazni delovni pogoji zagotavljajo podjetjem usposobljene, zveste in motivirane delavce. V kolikor bo bodoči gospodarski razvoj naših največjih podjetij tudi v prihodnje temeljil zgolj na pretežno delovno intenzivnih in slabo plačanih delovnih mestih, bodo mladi še naprej odhajali v sosednjo Avstrijo in v druge, življenju in delu prijaznejše slovenske regije.
Če naša ključna podjetja ne bodo postala družbeno odgovornejša, če ne bodo začela resno razmišljati o trajnostnem razvoju, če ne bodo ustvarjala novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, bomo v Mežiški dolini še naprej obsojeni na demografsko, okoljsko in razvojno zaostajanje. V besedilu se nisem dotaknil vloge države, občin in županov Mežiške doline. Vsi našteti nosijo svoj, nikakor ne majhen del odgovornosti za obstoječe razmere. Ampak to je že zgodba za kakšen drug prispevek. Želim si, da bi moje pisanje v javnosti sprožilo razmišljujoče in kritične, predvsem pa konstruktivne odzive občank in občanov, po možnosti tudi tistih, ki se bodo prepoznali v njem.
Vilko Černovšek
(Izjava o navzkrižju interesov: pisec je lastnik 90-ih delnic podjetja Energija d.d., ki jih je pridobil na podlagi zakona o premalo izplačanih plačah v letih 1991 in 1992.)
