Berlinska mestna oblast je pravkar ponovno nacionalizirala 670 stanovanj, potem ko so ta pristala v rokah največjega nemškega nepremičninskega špekulanta. Odločitev je rezultat mesecev političnih akcij, v katerih so Berlinčani v strahu pred rastjo najemnin in evikcijami organizirali desettisočglav protestni shod in referendumsko pobudo za renacionalizacijo stanovanj, ki ga med drugim podpira tudi Die Linke, partnerica v vladajoči mestni koaliciji.
Stanovanja imajo tudi simbolno vrednost. Nahajajo se ob Karl-Marx Allee, eni izmed vpadnic do nekdanjega središča vzhodnega Berlina, in so bila mišljena kot krona ambicioznega stanovanjskega programa, ki je v Vzhodnonemški demokratični republiki postavil 1,9 milijona stanovanjskih enot.
Potem ko je režim propadel in je prišlo do velike selitve populacije na zahod, so bila prav ta stanovanja temeljni razlog, zakaj so najemnine v Berlinu ostale relativno nizke, medtem ko so v Parizu, Londonu, Barceloni ali Moskvi poletele v nebo. Nizke najemnine in zapuščene stavbe so omogočile razcvet alternativne kulture, po kateri slovi Berlin in ki je, ironično, vodila v gentrifikacijo in rast cen v najbolj poznanih mestnih četrteh.
Berlinčani zato bolj kot marsikatera skupnost razumejo procese, ki se odvijajo v mestih, v katerih bivamo. Tudi Ljubljana, v kateri se je vrednost nepremičnin v zgolj letu dni dvignila za več kot 15 odstotkov, nanje nikakor ni imuna.
Poplava oddajanja prek AirBnB, rastoča višina najemnin, pomanjkanje neprofitnih in študentskih namestitev, nepremišljeno vlaganje v turistično infrastrukturo ter razkorak med mestnimi središči in periferijo so naši skupni problemi. Lotiti se jih moramo z organizirano politično akcijo.
En primer je recimo platforma Kje bomo pa jutri spali?, ki je izšla iz težav študentov, ki bivajo v Akademskem kolegiju, namesto katerih želijo lastniki postaviti nov hostel.
