Ustavno sodišče je ponovno dokazalo, da se ob prav vsaki politično bolj izpostavljeni temi izogne argumentiranega vsebinskega odločanja. To se je zgodilo že ob odločanju o dopustnosti referenduma o spornem Zakonu o obrambi, kakor tudi o dopustitvi referenduma o človekovih pravicah.
In pri tokratni odločbi je zgodba povsem enaka. Ustavno sodišče se niti v enem samem stavku ni opredelilo do vprašanja, ali je sama podelitev policijskih pooblastil vojski sploh ustavno dopustna! Da se je Ustavno sodišče ponovno zadovoljilo zgolj s splošno obrazložitvijo, namesto, da bi »potegnilo zavoro in povzdignilo glas«, izhaja tudi iz podanega odklonilnega ločenega mnenja.
Glede na pomembnost vprašanja, ki se vsekakor dotika vse bolj pogostih apetitov države po povečanju represije, bi bila argumentirana vsebinska odločitev nujno potrebna. Ko gre za tako pomembna vprašanja, bi tudi pričakovali, da bo Ustavno sodišče poiskalo dovolj trdne argumente, da bi bili le-ti podprti z vsemi devetimi glasovi.
Kljub temu je v današnji odločitvi razbrati nekaj stališč, ki potrjujejo, da je uporaba SV v policijske namene skrajno vprašljiva:
1. Po mnenju Ustavnega sodišča se lahko pooblastila podelijo zgolj in samo v pomoč Policiji.
2. Po mnenju Ustavnega sodišča smejo vojaki podeljena pooblastila izvrševati zgolj in samo skupaj s Policijo in nikakor ne samostojno.
3. Po mnenju Ustavnega sodišča noben veljavni predpis ne opredeljuje pojma »širše državne meje«, zato lahko vojaki v spremstvu policije uporabijo pooblastila zgolj na meji in ob njej, torej nikakor ne v notranjosti države.
Ustavno sodišče s takšnimi odločitvami ne izpolnjuje svoje naloge varovanja ustavnosti in svoboščin. Z njimi legitimira odločitve vlade in desne opozicije s katerimi zaostrujejo represijo proti beguncem in spodbujajo širjenje sovraštva na podlagi vere in rase. Zlasti pa je nesprejemljivo, da bodo vojaško-policijske patrulje svoje delo nadaljevale, čeprav so samo trikrat v 90. dneh zabeležile nezakonit prestop meje. Pri tem so “pooblastila” uporabile samo proti enemu beguncu, ki se ni upiral niti ni poskušal zbežati. Ne gre le za to, da je bilo na ta način zapravljenih 1,2 mio EUR javnega denarja, ki bi ga lahko koristno uporabili za integracijo beguncev. Gre predvsem za to, da bodo vojaško-policijske patrulje še vedno varovale bodečo žico in lovile begunce, ne da bi bile o svojih dejavnostih dolžne obveščati Državni zbor ali katero koli drugo civilno institucijo razen Policije.
