Hrana je osnovna življenjska dobrina, zato sta lokalna pridelava in lokalne prehranske verige strateškega pomena. Zgolj na ta način lahko postanemo manj odvisni od globalnih sprememb, nad katerimi nimamo vpliva. Lokalni sistemi so bolj raznoliki in vzdržni in na ta način dajemo prednost tradicijam in potrebam lokalnih skupnosti pred korporativnimi dobički, hkrati pa zagotavljamo posel in delovna mesta tukajšnjemu kmetu in delavcu.
Vendar pa so trendi, ki smo jim bili priča v zadnjih letih, šli ravno v nasprotno smer. Živilskopredelovalna in trgovska podjetja so bila v treh desetletjih kapitalizma privatizirana in v dobršni meri izčrpana ter uničena s strani takšnih in drugačnih špekulantov. Kar je ostalo, je pristalo v rokah zasebnega kapitala in je namenjeno zgolj kovanju dobičkov, ne pa proizvodnji in distribuciji hrane za prebivalstvo. Višje kot se pomikamo v prehranski piramidi, višje so trgovske marže in profiti, ki si jih prilašča kapital na račun kmetov in kmetic ter delavcev in delavk iz nižjih delov te verige. Trgovci odkupujejo mleko za cente na liter, mi ga v trgovinah kupujemo za evro in pol.
Za samooskrbo celotne države s hrano pa je najbolj pogubna konkurenčna logika enotnega trga Evropske unije, na katerem veliki igralci uničujejo male pridelovalce, za katere Bruselj nima nikakršnega posluha. Posledično smo pri preskrbi s hrano postali popolnoma odvisni od uvoza. Pojavljajo se izrazita neravnovesja pri preskrbi s hrano, kjer prihaja na eni strani do viškov in povečanja zavržkov hrane, na drugi strani pa precejšen delež ljudi trpi pomanjkanje in še zlasti pomanjkanje kakovostne in raznolike hrane.
Da se v bližnji prihodnosti ne izognemo samo okoljskemu zlomu, ampak tudi zlomu slovenskih pridelovalcev hrane, je treba javni denar, namenjen za podporo kmetijstvu, usmeriti predvsem v delo, ki se v kmetijstvu opravlja. Hkrati je treba na vseh področjih kmetijske politike skrbeti za zagotavljanje javnega interesa, varovanje okolja, zaščito delavskih pravic in preprečevanje nepotrebnega trpljenja živali. Povečanje prehranske samozadostnosti lahko dosežemo samo z zmanjšanjem neravnovesij v posamičnih panogah in aktivnim planskim upravljanjem namesto prepuščanja vsega na milost in nemilost trgu. Zgolj načrtovana proizvodnja hrane in krepitev zadružništva lahko zadostita dejanskim potrebam prebivalstva, hkrati pa kmetu oziroma kmetici omogočita stalen odkup in stabilen dohodek.
Država in lokalna skupnost sta zaščitnika in posrednika med množico pridelovalcev in trgom, kjer so pridelovalci izpostavljeni hudim konkurenčnim pritiskom iz tujine. Hkrati morata za povečanje pridelave zdrave in raznolike prehrane ter s tem prehranske samozadostnosti države spodbujati povezovanje obdelovalne zemlje in produkcijskih sredstev malih kmetij v zadruge, kjer se vse odločitve sprejemajo z mehanizmi demokratičnega odločanja v prid vseh zadružnikov, ne samo največjih med njimi.