Svetlana Slapšak: Veliko je novo malo, malo je novo veliko

Ker Svetlana Slapšak kandidira na listi Levice na prihajajočih državnozborskih volitvah, je njena kolumna v časopisu Večer ob petkih do nadaljnjega zamrznjena. Glede na to, da dr. Slapšak nadaljuje s pisanjem, v dogovoru z avtorico objavljamo njeno najnovejšo nesojeno kolumno.

Biden se je, sodeč po fotografijah s srečanja Nata, Janši opravičil za krajo ameriških volitev in obljubil, da se bo potrudil, da ne bo najšibkejši ameriški predsednik. Samo upamo lahko, da to ne pomeni svetovne vojne. Evo, to bi bil dokončni dokaz, da je Janša vladar sveta – ali pa morda res končni. Dominantni desni mediji so novico objavili s komentarjem, da je Janša pokončni junak, Biden pa se ne ozira na njegove tvite. Je to kompliment ali žalitev? Še najbolj realno bo, da smo za Bidena enostavno nepomembni na zemljevidu sveta, je pa nekdo drugi tu megalomansko nerealen.

Znebimo se torej kozmično-globalnega mačka pa spremljajočega sarkazma in se posvetimo domačemu mikrokozmosu. Sodeč po dominantnih desnih medijih volitve obetajo dokončnost. Jasno je vsaj, da se prav medijem obeta dokončnost. Mislim, da sem na to psihično pripravljena, in tukaj je primer: prvo soočenje strankarskih šefov se je zgodilo na še vedno migajoči javni televiziji. Najbolj žalosten trenutek tega dogodka je bil, ko je Janševa zamenjava, opomnjena na žaljenje novinark z izrazom prostitutke odgovorila – da se ne želi spuščati na to raven! Dosledno, saj se NITI ENA SDS-ovka ni spustila na to raven, da bi svojega šefa opozorila na nesprejemljivo prostaštvo in seksizem. In hkrati tako groteskno, da se je osamljeno občinstvo okoli televizorja med štirimi stenami (privilegirani, ki jih imajo) valjalo od smeha. V drugi oddaji Arena ominoznega Pirkoviča se je isto občinstvo dušilo v smehu, ko je voditelj neštetokrat snemal očala in zastavljal isto vprašanje vsem udeležencem, najprej predstavniku Levice seveda, da bi ostali imeli v kaj grizti, in vedno v isto smer.
Vrhunec zabave pa je bilo soočenje na Nova24TV, kjer je Matjaž Nemec uspešno izdriblal tri napihnjene starce: vsaj relevantnih vprašanj ni bilo, še manj odgovorov. Pred štiridesetimi in več leti, v 70. letih, je bila televizija prav tako bedna (enako kot drugi mediji), reagirali smo enako – med štirimi stenami. Lovili smo bizarne podrobnosti, kretnje, napake in se smejali do mile volje, kjer smo lahko in s komer smo lahko. Pamet ni odtekala po družbenih omrežjih, ampak se je koncentrirala in čakala na možnost izhoda: pamet se je zoperstavljala in tvegala, celo kompartija je v nekem trenutku postavila pravilo »s knjigo na knjigo« (ki se ga ni držala). Ob omejevanju svobode govora je bila pamet potrebna in spoštovana. Skratka, psihično sem pripravljena, saj se še smejim, sem pa popolna zguba, saj še vedno cenim pamet. Ko je bil pred nekaj leti prikazan Pirkovičev intervju s Thompsonom, sem bila presenečena, kako idealno sta se udeleženca v eni stvari, povsem zunaj zgodovine, politike in etike, ujela: ta stvar je bila očitna neumnost, točneje glupost obeh. Pirkovič do danes ni postal pametnejši (a bi lahko) in simbolno predstavlja temelj oblasti, ki odkrito uničuje državno in družbeno tkivo. Torej, dodajmo k takšni neumnosti še popolno transparentnost in brezramnost pri manipulacijah in nasilju in razumeli bomo, da bivanje med štirimi stenami danes nima smisla: uničevanje naše pameti grozi, da nas bo oropalo najboljšega orožja, ki ga sploh imamo …
Ali je mogoče zmagati v tem boju? Povrnitev majhnega dela pameti je velik korak do zmage. Zagotavljanje medijske profesionalnosti in etike lahko dosežejo predvsem medijski delavci sami, država pa mora zagotoviti denar, da se vzpostavi in ohranja stalna kritika njenih dejanj in s tem ugodna klima za razvoj, to pa je najboljša zaščita pred mračnim kraljestvom glupih, zlobnih in pohlepnih. Danes večina sveta živi v sistemih, ki so podobni ali hujši od slovenskega. Primerjalna analiza kaže, da imamo med njimi nekoliko večje možnosti za preobrat. Uporabimo jih in zrušimo sistem!
Ena novejših manter za jemanje volje do delovanja se pojavlja tudi v medijih, ki še niso dominantni: problem leve sredine naj bi bil, da se ne morejo dogovoriti in niso enotni, uspeh bo le, če bodo nastopili skupaj. Ni treba nasedati, to je le še en poskus subverzije: desnica je tokrat zasnovala strategijo satelitske podpore, s kopico strank s vprašljivimi programi, ki jih vodijo še bolj vprašljivi šefi, ob šelestenju denarja, tako glasnem, da ga vsi prepoznajo, saj gre zgolj za menjave položajev in nič drugega. Predvidevamo, da bodo morali najdebelejši račun po volitvah plačati tisti klovni v belih srajcah z zavihanimi rokavi, naši mali mormoni in moroni, brez ene same ženske. Takšni »enotnosti« se mora stranka, ki nima problema z minimalnim sodelovanjem, razen tam, kjer ne more, ker ni razloga za dogovor – zoperstaviti. Načelni pacifizem Levice, ki nujno predpostavlja nevtralnost, zmanjšanje orožja in umik iz Nata, mora biti drugačen od SD, v kateri imajo člani najrazličnejše poglede, vodstvo pa si lahko privošči, da več kritizira Levico kot SDS. Morebitna zmagovalna leva koalicija se bo morala znati dobro kregati, denimo o javnem zdravju in še o marsičem – to od njih pričakujemo!
V času pariške komune je bilo veliko različnih socialističnih, komunističnih in anarhističnih skupin, ki so se med seboj nenehno prepirale, a kljub temu je prvi samoupravni sistem enakopravnosti brez primere takrat in danes – deloval uspešno. Med vojno v Španiji so bile na republikanski strani daleč najbolj uspešne, konstruktivne in odporne anarhistične občine. Medtem ko nekdo zastopa politično privlačne in močne zdravnike, energične šolske sindikate ali javne uslužbence, se mora nekdo drug zavzemati za tiste, ki jih še nihče ni nikoli zastopal – revne starke, brezdomce vseh starosti, izbrisane. Bilo bi grozno, če bi za njih odločala kompromisna in uravnotežena koalicija. Potrebujemo kosmato, bodičasto, neuravnoteženo in raje preveč občutljivo koalicijo. S pametjo.

Zavedam se, da kot najboljšo rešitev po želeni zmagi na volitvah predlagam prelomno, avantgardno demokracijo, ki je v našem svetu praktično ni. To ustreza resničnemu pomenu volitev v parlamentarnem sistemu: volitve so tehnična rešitev za oblikovanje oblasti, edina priložnost, ko šteje večina. Po volitvah prihaja obdobje parlamentarne prakse, ko je pomembna zaščita manjšine in posameznika in ko je večina lahko največja nevarnost za demokracijo, ker onemogoča dobre rešitve, lahko ogroža človekove pravice in groteskno zvija misli. Po drugi strani je parlamentarna demokracija v manjši državi lahko pravi in varen most do boljše, bolj neposredne demokracije. In tu res ne rabimo Janše s kompleksom veličine ali Bidena s prezirom do malih.

Deli.